Če želimo prodreti v skrivnost  intuicije, moramo razumeti, da se  vse velike zgodbe začnejo dogajati  običajnim ljudem. V tem kontekstu nihče  ni superioren in tudi Mojca svojo  intuitivno zmožnost razume zgolj kot  naraven proces uresničevanja sebe in  tistega, za kar je posameznik pač tu, na  našem planetu. Vsak od nas lahko nekaj da sebi in svetu. Bolj kot daješ brezpogojno, iz čistega veselja,  navdušenja, bolj izpopolnjen postajaš. Takrat se življenje osmisli samo po sebi.

Kot otrok je Mojca opazovala ljudi, o njih  je v svoji glavi slikala njihova življenja,  jasno je videla, kako ti ljudje delujejo,  čutila je, kaj nosijo v sebi: čustva, zamere,  bolečine. »Domišljala« si je, da vidi v  njihova telesa – organe in okvare v njem. Šla je še dlje, saj kot otrok ni poznala  meja. Družino je sem ter tja šokirala z  izjavami, ki so se dotikale prihodnosti. In tako je potem tudi bilo. Domišljijske  zgodbe deklice, ki je gledala skozi ljudi, so  se izkazale kot resnične. Ker ostali niso  govorili o podobnih izkušnjah – včasih je  opazila, da je to celo tabu tema – je to  ostajal njen »mali svet«. Čutila je veliko,  videla v človekove globine. Takrat je vse  to potekalo spontano, danes svoj notranji  vid uporablja zgolj v profesionalne namene, ko jo zanj prosijo.

Ta smerokaz, ki mu rečemo šesti čut,  lahko v psihoterapiji napravi svojevrstno  revolucijo. Ne gre za zavestno opazovanje  človeka in sklepanje na podlagi videnega,  slišanega. V resnici  gre nekako za  obraten proces.  Stranka pride na  posvet ali terapijo,  ničesar ji ni treba  pojasnjevati o sebi  in o svojih težavah.  Mojca vstopi v  njeno biopolje,  opiše njena čustva, misli, potrebe,  preteklost in podzavestne vzorce, ki se  dedujejo in privzgojijo. Ko se stranka v  opisu prepozna, lahko z večjim  zaupanjem pride v stik z neko višjo silo, s  celoto, ki ji da občutek, da je del nečesa  večjega. Naključja dobijo širšo komponento, saj svet začnemo dojemati  kot preplet vzrokov in posledic.

Začetek spremembe zavesti

Minimalno število ljudi, ki morajo biti  vključeni za začetek spremembe zavesti,  je kvadratni koren odstotka populacije.  Gre pravzaprav za znanstvene študije, ki  podpirajo to načelo. Ljudje znotraj ene skupine delijo skupno  izkustvo zavesti. Učinki so nato zaznani  tudi onkraj te skupine, vplivi se širijo na  širše okolje. Zakoni fizike ob tem niso  ovira, šteje pa vsak posameznik, ki  prispeva k celoti. To število je zgolj  minimum, ki je potreben za to, da se proces spremembe začne.

Zakaj neki je to pomembno?
Da preženemo sence. Ko spoznamo sebe  in razumemo, kaj nas omejuje, vemo,  kako preskočiti lastne ovire in kako lahko  dajemo svetu tisto najgloblje,  najdragocenejše, kar nosimo v sebi. Mar  ni to tisto, kar si globoko v sebi želimo  vsi? Biti uresničeni, se čutiti povezane. Ta  čustva lahko šele z  lastnim izkustvom dajemo naprej, jih  delimo s soljudmi. V nasprotnem  primeru bo sivina naših obrazov,  čustev, pohlepa,  notranjih bojev  zrežirala še bolj  pust svet senc in čustvene otopelosti. Huxleyjev Krasni novi svet »človeka  robota« se namreč že odigrava na odru  življenja.

Ozaveščanje lastne nepopolnosti
Nepopoln človek skozi željo, da bi  navzven deloval popoln,  reže svoje srce na  koščke. Ve, da se  pretvarja, in to boli.  Odtujen človek ni  povezan s seboj niti z  drugimi. Sebi omejuje  srečo in jo »krade«  drugim. Pripravljenost  ozaveščanja lastne nepopolnosti se skozi  intuicijo realizira kot absolutno  priznavanje svojih šibkosti. Ko nekdo to  zmore, postane močnejši kot kadar koli  prej.

Čudeži ne delujejo več, ali pač?

Zdi se, kot da so oceani znotraj nas iz leta  v leto bolj razburkani. Iz svojih globin  pulijo sidra, na katera so privezane ladje,  polne navlake. Spomnimo se majevskih  prerokb. Četudi nismo vraževerni, le  stežka spregledamo, da se preteklost  naših dejanj v vse večji meri skuša očistiti.  Zatrto, skrito, neozaveščeno so naplavine, ki se jih človek strahoma izogiba. Zanika  jih, potlači v nezavedno. Toda to je proces  tempirane bombe. V ljudeh zato vedno  bolj vse poka po šivih.

Na dan prihajajo senčni liki naših dejanj  in osebnosti. Prežeti smo z  eksistencialnimi strahovi, prihodnost se  nam zdi neotipljiva in zavita v temo, kar  poglablja občutke praznine in  negotovosti. Mojca tudi pri svojem delu  opaža, da so osebne zgodbe ljudi nabite z  intenzivnimi zahtevami neke višje sile, ki  je na delu. Ta posameznike bolj kot kadar  koli prej sili k temu, da se začnejo  obračati navznoter, da hrepenijo  predvsem po lastnem spoznanju in  razumevanju vsega, kar se posamezniku dogaja. Vredno si je zapomniti, da prihaja čas, ko bomo pred fenomenom intuicije spoštljivo sklonili glavo in si dopustili, da ta čudež začne teči skozi nas.

Čas je za nove sanje
Razum je vedno prepričan, da nekaj ve in  razume. Žal velikokrat spregleda, da ima  zgolj racionalno vlogo. Minljiv je in že  zato omejen. Dostikrat slišiš racionalne  glave, kako brundajo nekaj proti intuiciji, če pa jo že sprejmejo, rečejo, da so to  zgolj drobci prebliskov sem pa tja v  življenju. No, nedvomno je skepticizem človeški in upravičen.

Intuicije um ne razume. Intuicija  preprosto je. Ve in vidi vse. In ker svet še vedno deluje skozi dokaze, prihaja človek do roba. Na tem robu se končuje  empirična dokazljivost obstoja  duhovnosti in kozmične inteligence,  vendar je med nami že marsikdo, ki bo ljudem v praktičnih čevljih pokazal, da  višja inteligenca, energetski sistem, v  katerega smo vpeti vsi, deluje brezhibno  po določenih zakonitostih. 

»Nekateri  ljudje vidijo stvari take, kakršne so, in rečejo: Zakaj? Jaz pa sanjam  o stvareh, ki jih nikoli ni bilo. In pravim: Zakaj ne?« George Bernard Shaw je skozi citirano dopustil, da se njegove sanje uresničijo. In saj veste – sence so ovire na poti do naših sanj.

Vir: Nika