Opozarjate tudi na nekatere druge posledice, ki jih bo lahko prinesla regulacija zdravstvenih trditev na živilih.

Odobrenih trditev je 222, kar je razmeroma veliko. Večinoma se nanašajo na vitamine in minerale; živila mnogokrat vsebujejo kakšen vitamin ali mineral, kar pomeni, da bodo te trditve smeli proizvajalci uporabljati na veliko živilih in bodo potrošniki vse bolj izpostavljeni trditvam. Posebej skrbi, da bi take trditve nosili izdelki, ki po sestavi niso zdravju koristni, ker na primer vsebujejo veliko sladkorja, maščob ali soli. Proizvajalec lahko bonbonom doda vitamin C in na njih uporabi zdravstveno trditev, zaradi česar bi potrošniki lahko raje posegali po njih v prepričanju, da gre za bolj zdravo živilo. Vitamin C bonbona, katerega problem je sladkor, ne bo naredil bolj zdravega. Podobno bi se lahko trditve pojavljale tudi na drugih zdravju manj primernih živilih, kar bi lahko poslabšalo prehranjevalne navade.

Evropska komisija se je tega problema zavedala in je v direktivi, s katero je uredila zdravstvene trditve na živilih, predvidela tudi, da bodo lahko te trditve nosila le živila z ugodnim prehranskim profilom. Kje se je zataknilo?

Prehranske profile bi morali sprejeti že pred dvema letoma, a ko je evropska komisija pripravila osnutek, je naletela na hud odpor prehranske industrije in se države članice o tem niso mogle uskladiti: zapletlo se je na primer pri mocareli, ali bo to živilo lahko imelo trditev, da je vir kalcija, čeprav vsebuje veliko maščobe. To je pravzaprav problem pri mnogih živilih, saj so si kategorije živil zelo različne. Rešimo ga lahko tako, da se znotraj kategorij uvedejo podkategorije, pri sirih na primer mehki, poltrdi in trdi siri, in se definira prehranski profil za vsako podskupino posebej. Po nekaterih informacijah se bo evropska komisija vprašanja prehranskih profilov ponovno lotila že letos. Seveda ne sme biti cilj, da večini izdelkov preprečimo uporabo zdravstvenih trditev, koristno bo že, če trditve omejimo na manjšem delu živil z najmanj ugodno prehransko sestavo. To bo morda tudi spodbudilo proizvajalce, da bodo proizvajali bolj zdrave izdelke.

EU je tudi predpisala, kako se dovoljene zdravstvene trditve lahko glasijo. Dovoljena je na primer trditev, da ima vitamin C vlogo pri delovanju imunskega sistema. A kot lahko opazimo, so proizvajalci jogurtov pri oglaševanju že inovativni in poskušajo zaobiti to nevtralno formulacijo tako, da dodajo še drugo, neregulirano informacijo, ki se nanaša na vitamin C, s katero pa lahko zavedejo potrošnika.

Običajno se to pojavlja v obliki spremljevalnih sloganov v oglasih, na primer »Za vaš imunski sistem«, čeprav bi podporno vlogo pri delovanju imunskega sistema imeli predvsem pri uživanju vitaminov, ki jih organizmu primanjkuje. Ljudem, ki imajo dovolj vitamina C, tako živilo ne bo pomagalo imeti še boljšega imunskega sistema. A vendarle smo s to regulativo naredili korak naprej; dejstvo namreč je, da vitamin C ima vlogo pri delovanju imunskega sistema. Ali je zdaj potrošnik dejansko dobil proizvod, ki mu bo krepil imunski sistem, pa je drugo vprašanje.

pravst.jpg
Ste nad končnimi učinki uredbe nekoliko razočarani?

Morda smo pričakovali, da bo ta uredba potrošniku prinesla več koristi, kot je zdaj možnosti, ki se kažejo na trgu. Težava je tudi, ker je padlo v vodo kup inovativnih zdravstvenih trditev, za katere je bilo precej dokazov, a ne na zahtevani najvišji ravni. Zato mnoge od teh ne bodo dovoljene, dovoljene pa bodo osnovne trditve za vitamine in minerale, ki jih poznamo že od nekdaj. Posledica tega je tudi, da se bodo v prihodnje dokazovale predvsem zdravstvene trditve za izdelke, za katerimi stoji velik komercialni interes. Za vsakdanje izdelke, ki niso tako zanimivi za prodajo, pa ne bo denarja, saj te študije zelo veliko stanejo.

Kakšne posebne zdravstvene trditve za kislo zelje potem ne bomo dočakali?

Zelo verjetno ne. Ali na primer za sok iz suhih sliv, za katerega je splošno znano, da ima odvajalni učinek: zadeva je povsem jasna, saj vsebuje dovolj veliko količino sorbitola, ki ima odvajalni učinek, a tega ni nihče dokazoval, zato takšne trditve ne bo na seznamu dovoljenih. Morda bodo te dokaze zbirali v okviru doktoratov in bazičnih raziskav, industrija pa jih verjetno ne bo financirala.

Živila imajo tudi prehranske trditve. V čem se te razlikujejo od zdravstvenih?

Oboje opredeljuje ista zakonodaja. Gre za trditve, da je živilo vir določenega hranila, brez dodanih sladkorjev, vir prehranske vlaknine, ima nizko vsebnost maščob, soli idr. Pogoj, da pri živilu uporabijo trditev, da je na primer vir kalcija, je, da na 100 gramov vsebuje 15 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa (RDA) kalcija. To pomeni, da lahko vsak proizvajalec na mleko napiše, da je vir kalcija. Če pa bi tej trditvi dodal še trditev o funkciji te sestavine – da je mleko vir kalcija, ki je potreben za ohranjanje zdravih kosti, pa je to že zdravstvena trditev. Prehranske trditve so namenjene spodbujanju uživanja živil s prehransko ugodnejšo sestavo. Zdi se mi, da jih potrošnik tudi bolj razume in upošteva kot zdravstvene trditve, do katerih je zaradi agresivnega oglaševanja morda tudi postal že nekoliko nezaupljiv.

Na embalaži živil najdemo tudi podatke o vsebnosti ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob idr. Kaj pomenijo te informacije?

Govorite o prehranski tabeli. To je prostovoljno označevanje, a je že sprejeta uredba EU o informiranju potrošnikov, po kateri bo čez nekaj let tovrstno označevanje obvezno za vse izdelke. V to tabelo poleg predpisanih podatkov lahko uvrstijo le snovi, ki jih izdelek vsebuje v zakonsko predpisani minimalni količini.

Če piše na živilu eko ali bio, za kakšno trditev gre?

To je prostovoljna označba izvora živila. Pomeni, da je iz ekološke pridelave, kar mora biti certificirano in mora biti zagotovljena sledljivost. Ugotovili smo, da izdelki s to označbo običajno nimajo zdravstvene trditve, ker očitno že ta označba dovolj pritegne kupca.

Ali prehranskim trditvam lahko zaupamo?

Da. Te je že doslej nadzoroval kmetijski inšpektorat. Pri zdravstvenih trditvah je bilo nadzora manj, ker ni bilo seznama dovoljenih trditev. Zdaj bo tega nadzora več. Pričakujem, da bo tudi pri zdravstvenih trditvah to, kar bo pisalo na živilu, držalo. Do težav bo prihajalo pri oglaševanju, saj je možno »kreativno« preusmeriti pozornost potrošnika, da verjame, da tvoj izdelek ponuja še nekaj več.

Torej se zavajanju potrošnikov, zaradi česar se je evropska komisija lotila urejanja zdravstvenih trditev, ne bo mogoče povsem izogniti?

Ne, tega ni mogoče povsem preprečiti. Vendar sem pozitivno presenečen, da so si v odsotnosti predpisov mnoga živilska podjetja sama postavila primerne standarde za izbor izdelkov, na katerih uporabljajo zdravstvene trditve. Tako na primer bogatijo polmastno mleko, lahke namaze ipd. Vsak proizvajalec, ki kaj da na svoje izdelke in dobro ime, lahko sam uvede norme in mu ni treba čakati, da bo prehranske profile predpisala zakonodaja.

V raziskavi, v kateri ste na inštitutu ugotavljali, koliko izdelkov nosi prehranske in zdravstvene označbe, ste ugotovili, da je imela leta 2010 zdravstvene trditve pri nas le desetina izdelkov. Najpogosteje so jih uporabljali pri nadomestkih jogurta in jogurtih. Ali to kaže, da je med proizvajalci jogurtov konkurenca največja?

Zadnja leta se pri nekaterih izdelkih pojavljajo inovacije pri funkcionalnosti živil, da jih torej obogatijo s kakšno zdravju koristno sestavino. Tukaj so na prvem mestu jogurti, brezalkoholne pijače in žita za zajtrk. V teh primerih proizvajalci pogosto uporabijo zdravstvene trditve, kar niti ni sporno. Jogurti so tudi komercialno zanimivi, saj jih ljudje pogosto uživajo; kot ste ugotovili, je konkurenca med izdelki velika in vsak proizvajalec bi rad prepričal kupca, da kupi njegov izdelek. Pristopi pri tem so različni: nekateri uporabijo oznaki bio in eko, drugi računajo na tradicionalnost izdelkov, tretji pa na inovativnost izdelkov. Tako so z izdelkov, ki so še do nedavna nosili trditve, da povečujejo absorpcijo kalcija za močne kosti, le-te umaknili, saj se je že vedelo, da jih ne bodo več smeli uporabljati. Nadomestili so jih s trditvami, da ne vsebuje gensko spremenjenih organizmov, čeprav gre v resnici verjetno za enak izdelek kot prej.

Evropska komisija je sprejela seznam dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih, a to ne pomeni, da je ta dokončen.

Podjetja bodo lahko dajala nove vloge za presojo znanstvenosti trditev, vendar jih bodo v nasprotju s 222 starimi trditvami, ki jih lahko uporabljajo vsi proizvajalci, večinoma lahko uporabljala le podjetja, ki so dala vlogo. Prav tako še ni bilo ocenjenih okoli 1500 starih zdravstvenih trditev, ki so se nanašale na rastlinske dele in probiotike. Evropska komisija se bo morala odločiti, kaj bo naredila z njimi; če jih bodo obravnavali po enako strogih merilih, verjetno ne bo potrjena skoraj nobena izmed trditev, ki so trenutno v obravnavi. Najbolj zapletena je situacija pri rastlinskih delih, kamor se na primer uvrščajo zeliščni čaji. Čaj se lahko prodaja kot živilo v trgovini, lahko pa tudi kot zdravilo v lekarni. Pri slednjem na osnovi tradicionalne uporabe lahko govorimo o zdravilnih lastnostih, čeprav te niso dokazane na znanstven način. Nasprotno je za odobritev zdravstvene trditve na živilih potreben znanstven dokaz, in prišlo je do situacije, ko so standardi za živila višji kot za zdravila. Evropska komisija tega problema za zdaj ne zna rešiti in je zadevo dala na stran. Bolj jasno je stanje pri probiotikih. V proceduri je skoraj 100 vlog in jih presojajo po istih standardih kot zdravstvene trditve za druge izdelke. Ker v teh vlogah ni bistvenih novih znanstvenih dokazov, ne pričakujem, da bo katera teh trditev ugodno rešena. Pričakujem pa, da bodo nove vloge, ki jih bodo proizvajalci v oceno poslali v prihodnje, bolje pripravljene, zato bo verjetno kakšna trditev tudi dokazana in jo bo proizvajalec smel uporabljati. Dokazov, da probiotiki delujejo, je namreč veliko in prepričan sem, da bo za izbrane seve slej ko prej uspelo dokazati učinkovitost.

Dnevnik, 7. junij 2012