Popolna samostojnost in neodvisnost tako rekoč ne obstajata, razen v nekaterih osamljenih primerih ter v fikcijskih filmih in pravljicah. Samostojnost in neodvisnost v resnici pomenita svobodo in zaupanje vase, obenem pa fleksibilnost in samozavest, iz katere izvira zmožnost zaprositi za pomoč, ko je ta nujno potrebna. Vsi mi čutimo potrebo nasloniti se na koga. Če tega ne priznamo, se precenjujemo in obenem podcenjujemo tiste, ki jih imamo radi.

Vključena enakovrednost

Idealen partnerski odnos enakovredno vključuje odvisnost in samostojnost, to pa skupaj tvori soodvisnost. Neka ženska je nekoč modro dejala: »Na nekaterih področjih življenja sem popolnoma odvisna od moža – zares prav po otročje – spet na drugih popolnoma neodvisna in tam ni nobene potrebe, da bi on obstajal. Najpogosteje pa je potreba vzajemna: enkrat on potrebuje mene, drugič jaz njega. Najina soodvisnost nima nobene zveze s tem, da sem jaz ženska, on pa moški. Ne beleživa, kdo daje več, življenje preprosto teče s svojim tokom.«

Ljudje, ki so zares odvisni od odnosov, drugim ne dajejo prostora za dihanje in so nenasitni v svojih zahtevah. Vedno znova sprašujejo po enakih stvareh, vedno znova iščejo pomoč in nobena jih zares ne zadovolji. Pri resnejših psihičnih motnjah, ki so včasih osnova za takšna dejanja, je seveda treba poiskati strokovno pomoč.

Prepir je lahko tudi konstruktiven

Niste zares neodvisni, če svojih bližnjih ne morete zaprositi za pomoč. Če čutite, da ste zaradi tega slabič, pomislite, ali morda v vas tiči vzrok, zaradi katerega se vaši bližnji počutijo slabo in manjvredno, ko pridejo k vam po oporo.

Včasih med zakonci izbruhne spor, v katerem eden obtožuje drugega, da ta nikoli ni pripravljen na odkrit pogovor. Toda prepir ni nujno destruktivne narave. Če zares poslušate in ne zgolj zagovarjate svojega prav, lahko slišite marsikaj, kar vam bo olajšalo sobivanje. Morda v prepiru spoznate, da si vaš zakonec v resnici ne želi intimnosti in da z njim določenih čustev in potreb preprosto ne morete deliti. Od tega spoznanja sledi bodisi kompromis bodisi konec. Res pa je, da razkritje šibkih točk in »človeškosti« na drugi strani največkrat izzove enak odziv, to pa je tisto, kar ustvari podlago za soodvisnost in izpolnjujoč odnos.

Imejte v mislih, da ne izgubite prav nobenega dela svoje osebnosti in da vas nihče ne bo gledal zviška, če tu in tam zaprosite za pomoč. Nasprotno. S tem pokažete, da ste dovolj močni, da se vam ni treba pretvarjati in da ste lahko to, kar ste.

Nedeljski dnevnik, 5. maj 2012