Problem skupnostne psihiatrije v naši državi – ta se sicer izvaja, ampak sistemsko neenotno in v različnih interpretacijah – namreč ni ne zakonski ne medicinski oziroma psihosocialni, ampak je v prvi vrsti organizacijski – ta pa je stvar politične volje. Pravzaprav je politična volja že bila, toda z menjavo bolj in manj senzibilnih ministrov je treba vedno znova pojasniti, zakaj potrebujemo tako organizacijo pomoči.
Slovenija kot evropska država ne more zaobiti deklaracij, načel in dobrih praks s področja duševnega zdravja in skupnostne skrbi iz tujine; pred dvajsetimi leti smo bili celo med prvimi na tem področju. Vendar je problematika večkrat zastala, ne le zaradi jare kače okoli sprejemanja krovnega zakona o duševnem zdravju, temveč ker takšna skrb, ki sicer zahteva celo mrežo strokovnih in civilnih služb, ne more delovati na plečih prostovoljstva. Ampak bili bi krivični, če bi društva s področja duševnega zdravja razumeli le volontersko, saj so, kot je poudaril tudi Srečko Brumen iz Novega Paradoksa, z leti pridobili številna znanja, izkušnje pa tudi certifikate pristojnih strokovnih inštitucij.
Dve ideji skupnostne skrbi?
Pri skupnostni psihiatriji sta pri nas prevladovala dva interesa. Prvi (program iz leta 2005) je zagovarjal skupnostne time različnih strokovnih profilov znotraj bolnišnic, drugi pa bi se bolj povezal z osnovnim zdravstvenim varstvom. Po mnenju Švabove so strokovnjaki (psihiatri, splošni zdravniki, nevladne organizacije, centri za socialno delo) nesoglasja presegli že pred časom, predloge je treba le posodobiti v smislu sodobne psihiatrije, »ta pa je lokalna, se ozira na človekove pravice in odgovarja na njihove potrebe čim bližje njihovemu okolju«.
A očitno svet za koordinacijo skupnostne psihiatrije, ki ga vodi Švabova, le nima absolutne podpore, recimo pri kliničnih psihologih, jo ima pa med uporabniki Šenta. »Kdo bo spet odločal o nas namesto nas?« se sprašuje Andreja Štepec, predsednica Sveta uporabnikov Šent. Čas je, da se k razpravam ponovno pritegne tudi uporabnike in svojce, predvsem pri oblikovanju nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja, ki bi ga po zakonu morali na državni ravni sprejeti že leta 2009.
Proračunska sredstva za duševno zdravje
Kaj pravzaprav sploh je »skupnostna skrb« razen to, da je nedvomno absolutno človekova pravica? Mag. Edo P. Belak, predsednik Šenta in foruma svojcev, jo definira kot pristop k duševnim boleznim, ki ponuja podporo in obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju raje v domačem okolju kot v psihiatričnih bolnišnicah, kjer so ljudje izključeni iz družbe. Skupnostna skrb mora iz prekletstva postati blagoslov za družine obolelih in vso skupnost, pravi Belak, pri tem pa upoštevati tudi priporočila baselske deklaracije iz leta 2011, ki jo je podpisalo 44 društev v evropskem združenju svojcev EUFAMI, tudi slovenski Šent, Ozara in Humana.
Med zahtevami je tudi pravica do izbire za družine, ali sprejmejo oziroma ne sprejmejo vloge skrbnika. Včasih zaradi duševne bolezni enega člana zboli vsa družina, na kateri je po besedah Belaka še vedno skorajda vsa skrb, brez stalne mreže podpore. Finančna podpora bi zato morala biti zagotovljena iz proračunskih sredstev, le tako bo država dejansko pokazala svoj odnos do duševnega zdravja svojih državljanov.
Psihiater čim bliže ljudem
Če na Koroškem deluje zgolj en psihiater in direktor zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem Evgen Janet opozarja, da nimamo kriterijev, kako takšno pomoč sploh koordinirati po državi (pri čemer država ne more mižati ob etičnih dimenzijah problematike), so v zdravstvenem domu v Novi Gorici po idejah psihiatra dr. Jožeta Felca že imeli vzorčni primer takšne koordinirane pomoči na terenu. »Vendar je država center za mentalno zdravje obglavila,« se je izrazil sedanji direktor Marjan Pintar, s tem pa je nekoliko zamrlo sicer dobro sodelovanje s pristojno Psihiatrično bolnišnico v Idriji. Ker se tudi tam srečujejo z enakimi težavami nekoordinacije na ravni države, integrirano pomoč iz bolnišnice nazaj v skupnost vodijo po svoje. Pomoč na terenu pomeni tudi krajšanje čakalnih vrst in dni, preživetih v bolnišnici, kar lahko potrdi že 90 bolnikov, vključenih v projekt, in 21 strokovnjakov. Sociologinja mag. Viktorija Gorjup, do nedavna direktorica idrijske bolnišnice, ostaja še vedno aktivna prav na področju skupnostne psihiatrije: »Iščem neko slovensko pot, da se podporne službe širijo tja, kjer ljudje živijo in delajo.«
Dnevnik, 10. maj 2012