Ne da bi razumel sporočila, ki se skriva za našim glasom, bi človek izgubil sposobnost komunikacije. Že pri motnjah desne polovice možganov človek iz glasu sogovornika ne more več ločiti, ali pomeni ta glas jezo, veselje, prezir, ironijo ali strah, niti ne more ločiti laži od resnice. Hkrati človek v tem primeru tudi sam izgubi sposobnost spreminjati svoje lastne tone. Ostanejo mu samo besede, ki nimajo več pravega smisla, saj jim šele različni toni v glasu dajejo pravi pomen. Pri poslušanju se človeški možgani le z malim delčkom sekunde ukvarjajo s samimi besedami, z obdelavo naše glasovne tonske melodije pa se možgani ukvarjajo veliko več časa.

Kako pomembna je človekova tonska lestvica, nam kaže že davni primer iz biblijske zgodovine. Poncij Pilat je Jezusa obtožil veleizdaje in bogokletnih besed. Namesto da bi se branil in z besedami ovrgel te obtožbe, je Jezus molčal. Odgovoril je le na eno besedo rimskega upravitelja Palestine. Na vprašanje, ali je res kralj Judov, je odgovoril: »Ti praviš to.« Kaj je hotel s tem pravzaprav povedati, ne bomo nikoli vedeli. Je mogoče želel temu pritrditi ali pa samo reči, da je Poncij Pilat tisti, ki to trdi. Potrebovali bi le tonski posnetek teh besed in takoj bi vedeli, o čem je Jezus govoril.

Vsi so posebni

Eno pa drži – človek govori z vsem telesom. Vsaka sprememba v vedenju našega telesa, naj bo še tako majhna, vpliva na naš glas. To lahko občutimo že takrat, ko z nekom govorimo po telefonu. Ob zvoku sogovornikovega glasu tako vemo, ali govori sproščeno in sedi ter je njegov glas poln in zveneč ali pa so njegove mišice napete, je nervozen, koraka sem in tja, zaradi česar je tudi njegov glas napet. Vsak ton pove nekaj drugega.

Noben človek ni popolnoma enak drugemu, zato je tudi ton glasu vsakega od

_101824436.jpg
nas enkraten enako kot naš prstni odtis. Ameriški psiholog Gallup je opazil, kako nekateri ljudje brez težav ugotovijo velikost, starost in celo težo nekoga, ko poslušajo njegov glas. Čim dlje časa poslušajo glas nekoga, tem več informacij dobijo, čeprav ta človek ne govori o ničemer drugem kot le o vremenu. Pogosto lahko ugotovijo tudi, kakšen značaj ima, njegov družbeni izvor in poklic. Sicer pa ljudje moč svojega glasu uravnavajo glede na dominantnost svojega sogovornika. Instinktivno znižajo svoj glas za nekaj tonov, če je sogovornik močnejše postave. V nasprotnem primeru svoj glas zvišajo.

Da je Hitler napadalen kričač, je bila pogosta ugotovitev, čeprav so ga s tem očitno podcenjevali. Vtis, da je bil mož večni klerik, je nastala na osnovi zgodovinskih dokumentov, izvlečkov njegovih najbolj sovražnih govorov. Pri tem je bila koreografija njegovih govorov s številnimi presledki in intonacijami veliko bolj zapletena in tudi bolj učinkovita. Bil je znan po začetnem molku na govorniškem odru in odkašljevanju. Ko je pretrgal napeto tišino, je začel govoriti mirno in ne preveč glasno. Nato je počasi dvigal svoj glas, ki je postajal vedno bolj napadalen, odločen in sekajoč, dokler se ni zlil z vsesplošnim tuljenjem množice poslušalcev. Do najmanjše podrobnosti izdelan nastop je deloval, čeprav je bilo to, kar je povedal, le malo izvirno in retorično gledano zelo pomanjkljivo. Toda igra z naglasom in ritmom je sledila natančno izdelanemu načrtu. Američani, ki so njegov govor poslušali zaradi časovne razlike zgodaj zjutraj, ga sicer niso razumeli, bili pa so prepričani, da so pred njimi težki in nevarni časi.

Ameriško odločanje

Američani tudi verjamejo, da lahko glas kandidata odloča tudi pri volitvah. Leta 2000 se je Al Gore potegoval za mesto predsednika ZDA, neuspešen pa naj bi bil v velikem delu zaradi svojega ledenega glasu. Do zadnjega trenutka so poskušali svetovalci njegovemu trdemu in hladnemu glasu dati več dinamike, vendar zaman. George W. Bush je bil pri tem v očitni prednosti. Njegova zahodnjaška in skoraj kmečka govorica je bila za poslušalce naravna in jim je dajala občutek povezanosti z govornikom.

Ne samo v kriminalnih romanih, ampak tudi v resnici je pogosto glas tisti, ki odkrije storilca. Tako je v New Yorku mlado dekle sedelo v kavarni in bralo časopis. Iz ozadja se ji je približal natakar in jo tiho vprašal, kaj želi naročiti. Vztrepetala je, saj je po glasu spoznala svojega posiljevalca, čeprav je bil ta v času dejanja popolnoma zakrinkan. Strokovnjaki so ugotovili, da se nam glas, ki smo ga slišali samo enkrat, neizbrisno vtisne v spomin. Tehnika »tiskanja« glasu, to je pretvorba glasu osebe v optični vzorec, je bila tako razvita že pred sedemdesetimi leti in dandanes so priče, ki so slišale zločincev glas, pred sodiščem enako pomembne kot očividci. Zaradi tega vedno bolj raste optimizem tistih, ki delajo na področju varnosti. Poleg prstnih odtisov naj bi bili v policijskih kartotekah kmalu tudi posnetki glasov. Celo varnostne blagajne, bankomati in dostop v zavarovane dele stavb naj bi se odpirali na osnovi posnetka našega glasu.

Nedeljski dnevnik, 11. april 2012