Telesni psihoterapevt tako največ časa posveti opazovanju pacientove telesne drže, njegovega dihanja in usklajenega delovanja različnih telesnih segmentov oz. pulsacije. Na podlagi tega ugotovi ali se v določenem delu telesa (npr. pri dihanju) morda ne pojavijo določene blokade, ki jih nato razrešuje s pogovorom, masažo in telesnimi vajami. Med njimi izstopajo vaje, ki se imenujejo stres pozicije in ki temeljijo na fizični obremenitvi določenega dela telesa, s pomočjo katere lahko pacient po začetni bolečini doživi pravo čustveno katarzo oz. uvid v travmo, ki tiči za fizično bolečino. Čeprav ta metoda ni zaželjena pri delu s psihotičnimi pacienti, ki v prvi vrsti potrebujejo vaje za centriranje in prizemljitev, pa se je izkazala za zelo učinkovito pri zdravljenju travm, ki jih imajo številni nevrotični pacienti še iz otroštva.

Tovrstna terapija je posebna tudi zato, ker zagovarja prepričanje, da ima telo v sebi zakopan spomin na travmo. Če nam uspe preko telesnih vaj, pogovora in masaže premagati začetni odpor obrambnih mehanizmov, ki nam jih je privzgojila socializacija, lahko doživimo uvid v marsikateri problem in razkrinkamo marsikatero bolečino. Wilhelm Reich, oče telesne psihoterapije, ki je še predobro občutil davek družbe na svoji koži, saj so ga med drugim preganjali kot nemškega vohuna, komunista in krivoverca, je videl pojav psihičnih motenj ravno v nepremagljivem nasprotju med biološkimi potrebami in željami posameznika ter raznimi inhibicijami družbe, ki črpa energijo posameznika za svoje namene. Psihične motnje se razvijejo, ko človek pod bremenom slabe vesti potisne svoje seksualne želje in z njimi svoje emocije globoko v nezavedno, kjer mu začnejo povzročati težave.

 

Wilhelm Reich je bil znan Freudov učenec, ki je napisal številne knjige kot so Funkcija orgazma, Analiza karakterja, Poslušaj, mali človek itd. in razširil teorijo seksualnosti na področje sociologije in t.i. orgonomije, s katero se je ukvarjal zlasti zadnja leta svojega življenja. Njegova formula, da je za izpolnjeno življenje potrebna zadovoljitev tako na ljubezenskem kot na poklicnem področju, je zaznamovala cilje kasnejših šol telesne psihoterapije, ki so svojim pacientom pomagale odpravljati emocionalne blokade in poiskati zadovoljitev tako v seksualnem kot v psihičnem in duhovnem smislu.

 

Za razvoj telesne psihoterapije je bil v sedemdesetih letih 20. st. zelo zaslužen ameriški terapevt Charles Kelley, ki se je po vzoru Reichove teorije, podobno kot pred njim Alexander Lowen, lotil dodelave vaj za odpravljanje blokad strahu, jeze in bolečine, in se s pomočjo tehnike t.i. stres pozicij in razdelave karakternih tipov različnih telesnih struktur podal v globlje spoznavanje funkcioniranja živih bitij tako na biološki kot na psihološki ravni.

V svojem delu je poleg poznavanja psihoanalize in humanistične psihologije uporabil tudi tehnike z vzhoda (avtogeni trening, joga, vizualizacija, itd.). Posebnost njegove šole je v zagovarjanju teze, da se mora vsak organizem napolniti z energijo in izprazniti ne samo skozi pogovor, temveč zlasti skozi zvok in gibanje. Kelley je tako vzpodbudil npr. ljudi, ki so imeli probleme s sinusi, k oblikovanju žalostnih grimas in zvokov smrkanja ter jih posledično vodil v spominjanje tistega obdobja njihove preteklosti, ko se je blokada žalosti in bolečine začela formirati in s tem ovirati njihovo življenje.

 

Ko spoznamo energetsko delovanje življenjske energije oz. radixa, nam telesni detajli kot so stisnjene obrvi, napet vrat, široko razprte oči, napolnjen prsni koš, trd trebuh, nesimetričnost leve in desne polovice telesa, razkrijejo veliko informacij o tem, katera čustva človek blokira in katere obrambne mehanizme je moral pri tem razviti. Bolezensko stanje je tako vedno nek kompromis, ki ga mora človek sprejeti, ko se spopada s svojimi notranjimi potrebami in na drugi strani z normami družbe.

 

Prav zaradi širokega spektra delovanja na področju sociologije, filozofije, psihoanalize, psihopatologije, biologije in seksualne teorije ter nekonvencionalnega razumevanja psihičnih motenj, je imela telesna psihoterapija velik vpliv tudi na ostale psihoterapevtske šole, umetniške ekspresivne prakse in humanistične vede. Manj znano dejstvo je, da je služila kot osnova za igralsko metodo znamenitega ameriškega pedagoga Lee-ja Strasberga, s pomočjo katere so se s svojimi travmami soočali tudi igralci kot sta Marlon Brando in Marilyn Monro.

 

Čeprav je bila telesna psihoterapija v sklopu ostalih terapij in psiholoških ved potisnjena na obrobje, pa njen čas pravzaprav šele prihaja, saj se čedalje več ljudi zaveda, da sta duh in telo dejansko ena celota, in da se najhujša psihična bremena in travme ne skladiščijo v nekakšnih globinah, temveč na površini telesa, kjer v podobi mišičnih blokad in energijske napetosti terjajo razbremenitev. Vendar pa se rešitev ne nahaja v ekstremni športni telovadbi, potrošniško naravnani skrbi za mlado, zdravo in lepo telo ali pretirani spolni aktivnosti, temveč v vsakodnevnem delu na sebi in predvsem iskrenosti do svojih potreb, želja, impulzov in gonov.