Ljudje izmenjujemo svoje misli, srce pa ostaja hladno. Pri Dragu je vsaka misel namenjena dobroti. V človeku prebudi zavedanje njegove duše, ki je ne poznamo in zato ne uresničimo vseh svojih talentov. Zakaj človek tako težko prepozna svoje pravo bistvo?

»Spomnite se prvega dne šole. Niso nam dovolili, da bi bili spontani. Nekateri to imenujejo disciplina. V resnici je podrejanje in omejuje človekov razvoj. Otroke je treba informirati, vendar samo z dobroto, tako da zagotovimo njihov razvoj.«

_866508.jpg
Notranje stanje

Kaj v tem primeru je dobrota?

»Dobrota nikoli ne rani, vendar prepreči vse, kar ni dobro. Dobrota je naše notranje stanje. Otroci so dobri, ker so spontani in niso preračunljivi. Vendar jim z vzgojo, kulturo in tradicijo vsilimo navade in jim tako onemogočimo spoznavanje novih vsebin ter širjenje zavedanja. Do sedmega leta je otrok spontan, nato pa v sistemu izobraževanja z logiko uničimo lepoto, ljubezen, dobroto in bogastvo v njem.«

Pravite, da imamo ljudje pravico do znanja in vrednot, nimamo pa pravice po svoje razmišljati? Marsikdo to razume, kot da mu je kratena svoboda, da nima pravice živeti to, kar misli, da je.

»Na žalost v civilizaciji ni niti miru niti sreče, ker ljudje mislijo, da so to, kar mislijo, da so. Misel ne more vsega dojeti, niti vsega spoznati, niti nima vseh podatkov. Človek lahko razmišlja samo o tem, kar tako ali tako že ve. Človek ne ve, kakšno je njegovo poslanstvo na svetu. Če upoštevamo vrednote, vrline, odlike in pravilnosti, postaneta mišljenje in prepričanje ničvredna. Kdor hoče imeti znanje, mora začeti s hvaležnostjo in zaupanjem. Ne gre za to, kako kdo vpliva na nas, pomembno je, kako mi vplivamo na druge.«

Pri svojem učenju poudarjate tudi pomen spolnosti, kar marsikoga moti. Mar je res samo od seksa odvisno naše dobro počutje, zadovoljstvo oziroma sreča?

»Ko se dva srečata, vso svojo privlačnost omejita na spolnost in temu rečeta ljubezen. Ko se otrok rodi, potrebuje objem, nego in ljubkovanje. In vsak človek to potrebuje do svojega zadnje dne. Bog ljubi narod, nihče ne more ubežati občutku v sebi. Od prvega do poslednjega dne vsi hrepenimo po ljubezni, objemu, dotiku, poljubu. Vprašanje pa je, koliko smo hvaležni.«

Mama in oče

Vaše delo presega zgolj delo s posamezniki, vaš globlji namen je biti koristen narodu, ustvariti družbo, ki bo zagotavljala raj na Zemlji? Kakšna je vaša vizija razvoja človeštva, še posebno če izhajamo iz trenutne obstoječe krize?

»Vsak človek ima mamo in očeta, deda in babico, lahko tudi otroke. Treba je prepoznati, da je človek v narodu enako kot človek v družini. Vse človeštvo je ena velika družina. A družina mora biti složna. Drug drugemu moramo biti prijatelji. Brez prijateljstva ni napredka. Samo upanje, želja, hrepenenje in volja niso dovolj. Potreben je trud in iskreno prizadevanje.«

Menite, da imate kot nevladna organizacija sploh kakšne možnosti, da človeštvo popeljete v boljšo in lepšo prihodnost?

»Možnosti so neskončne, vendar so odvisne od naših naslednikov, ki so v danem trenutku lahko aktivni ali pasivni. Besede so prazne, prepoznajmo stanje v sebi. Ljudje mislijo, da nekaj vedo, njihova prepotentnost je v resnici njihova impotentnost.

Vprašanje je, koliko je v nas zadovoljstva, da smo lahko most ali cesta, da ljudstvu posredujemo energijo napredka. Nezadovoljen in prestrašen človek je velik zaviralec vsakršnega napredka.«

Nedeljski dnevnik, 29. februarja 2012