Tudi sama ima za seboj težko pot. Svoje sposobnosti je začela odkrivati že zelo zgodaj, vendar jim ni pripisovala kakšnega večjega pomena. Dokler se v njeni družini ni pojavila bolezen, hudo je bilo, in spontano so se začele odvijati stvari, ki so spremenile njeno življenje.

dr.jpg
Čutila je, da ima v sebi neki del jasnovidnosti, vendar ni vedela, kako naj se s tem pravzaprav sooči. Hodila je na seminarje, tudi v tujino in bila presenečena, ko je že tam jasno videla, koga boli noga, glava… Vse bolj jo je vleklo v duhovnost. Zdraviti je začela povsem spontano, najprej je pomagala svojim bližnjim, potem se je glas začel širiti. Ljudje so bili presenečeni nad rezultati njenega zdravljenja z rokami in tako sedaj že nekaj let na tak način pomaga ljudem – v Bujah, občasno pa pride tudi v Zdravilni center Medin v Ljubljano.

Energija, ki sega na višjo raven

Na vprašanje, kako zdravi, kaj je tisto, s čimer zdravi, je racionalno težko odgovoriti. »Pranaterapija je zdravljenje z božansko energijo,« opiše način, prek katerega zdravi. »Jaz sem le prevodnik, vzpostavim ta pretok, vse drugo se zgodi samo.« Prana je, kot razloži, energija, ki sega na višjo raven in težko je z besedami razložiti, pokazati, kaj to je. Kaj se dogaja med terapijo, ko človek sedi na stolu, Dragica pa z rokami okoli njega vleče nevidne nitke in jih otresa v posodo z vodo, je težko opisati. Vsaj tistim, ki nismo vajeni tovrstnih terapij, se je vse skupaj sprva zdelo nekoliko čudno, nenavadno. Nenadni občutek ščemenja pri srcu je bil prvi pokazatelj, da se vendarle nekaj dogaja. Dragičine tople roke denejo blagodejno, odnašajo nevidne niti in vnašajo nekaj novega. Kaj to je, izvem kasneje: novo energijo. Nekaj časa mine, ko trznem, saj začutim ledeno mrzel dotik na hrbtu. Na hitro se ozrem, da bi videla, od kod mraz, a Dragica stoji meter, skoraj dva za menoj… Vse skupaj se ponovi še nekajkrat. Med terapijo molčiva, ko se namenim, da bi ji kaj razložila, pojasni, da ni treba, da vse, kar potrebuje, že ve.

Terapija ne traja dolgo, okoli pol ure, v tem času odpira energetske centre, da jih lahko kasneje ozdravi. Te stvari so zanjo zelo svete, pomoč, ki jo dobiva za zdravljenje, prihaja, kot poudari, »od zgoraj«. Na koncu terapije sicer razloži in pojasnjuje stvari, a vseeno presenetijo. Od kod vse to ve? Nepojasnjen obstaja tudi občutek po terapiji. Blagodejen, kot bi nekdo človeku z ramen snel kakšnih sto kilogramov težek nahrbtnik. Razbremenjujoče v vsakem pogledu.

Čudežev ne obljublja

Veliko ljudi z različnimi težavami se obrača k njej po pomoč. Nekateri imajo psihične težave, drugi fizične, tretjim le manjka energija. Čudežev ne obljublja, četudi so se nekateri že zgodili, a vsaka stvar se, pravi, zgodi, ko se mora zgoditi. Zbolimo, pravi, tudi zaradi slabih misli in čustev, čakre se zapirajo, ljudje pa zbolijo. Ko človek misli dobro, se mu tudi godi dobro. »Ljudi je danes strah jutrišnjega dne. Vendar, kaj bo jutri? Bomo sploh še tu? Tempo življenja nas pelje v negotovost, strah nas je, nismo sproščeni. Ko ni bilo intenzivnosti mobitelov, avtomobilov, ko smo delali le osem ur, je bil tempo življenja drugačen. Ljudje smo si vzeli čas za drugega, šli na kavo, se, če je bilo treba, zjokali komu na rami ali pa se nasmejali v družbi. Danes je objem, pravi človeški stik zamenjala naprava – mobitel. Vendar to ni enako, rabimo človeški dotik, potrebujemo tudi sonce, da nam da energijo, naravo… Danes ljudje vse dneve preživijo v pisarnah, tovarnah, trgovinah, to pa se pokaže najprej na psihi, na emocijah, nato pa na zdravju. Velikokrat mi v ordinaciji kakšen človek reče: ‚Če bi ljudje vedeli, kako nepomembno je bogastvo tedaj, ko zboliš, se ne bi nikoli tako gnali za njim.‘ A človek je takšen po naravi. Ko ima sto evrov, bi jih rad imel dvesto, ko ima milijon, bi rad dva. Sami sebi ustvarjamo to nezadovoljstvo, mi tečemo za njim. Veste, ni treba, da se ženeš za čemerkoli. Vse pride.«

Avra o človeku pove zelo veliko

Danes so ljudje preveč zaskrbljeni, to se kaže tudi v boleznih. Dnevno opaža, da so avre ljudi sive, srčni centri zaprti. Ljudje pa vplivamo drug na drugega. Če je z nami človek, ki je vedno slabe volje, vedno nezadovoljen in jezen, se bomo tudi mi počutili tako. Če smo v družbi nasmejanih, dobrovoljnih, bomo takšni tudi sami. Na vprašanje, ali je kdaj že zavrnila kakšno stranko, ker je morda videla, da ji ne more pomagati, odgovori, da nikogar ne sme zavrniti. Naredi tisto, kar je v njeni moči. Vidi avro, vidi, kje na poti svojega življenja je človek, do kod mu lahko pomaga. Avra ji o človeku pove zelo veliko, lahko gre v dušo in misli človeka. Zato tistim, ki pri njej poiščejo pomoč, vedno pravi, da ji ni treba razlagati, kakšne težave imajo, to ji je jasno skozi avro človeka.

Nekateri pridejo zgolj zato, ker jim manjka energije in se na splošno slabo počutijo. Drugi imajo fizične težave: glavobole, migrene, bolečine, revme, zasvojenosti. Ne ustraši se nobene bolezni, do sedaj je pomagala že zelo veliko ljudem. Tako v Bujah, v Istri kot v že omenjenem zdravilnem centru, kjer zdravi v dneh, ko je v Ljubljani, je tistih, ki pridejo k njej po pomoč, veliko, četudi ne želi, da bi delali »reklamo« zanjo. Tudi intervjujev ne daje rada. Glas o njej potuje od ust do ust, to je zanjo dovolj. Vedno pove, da to, kar dela, ne dela ona, da je le kanal. Dobro ji je, pravi, če je drugim dobro.

Nedeljski dnevnik, 22. februar 2012