Za začetek mi zaupajte, ali ste se z dihanjem globlje spoznali v času svoje športne kariere v prostem potapljanju ali vas je pravzaprav zanimanje za dihanje in vse, kar nam prinaša, popeljal v podvodni svet?
Vse skupaj se je dogajalo nekako vzporedno. Prosto potapljanje izvajam že od malega, vzhodnjaške tehnike vadbe uma in telesa so me privlačile že v srednji šoli in takrat sem tudi pričela z osnovno vadbo Pranajame.

Ostaniva za trenutek v globinah. Mnogi ta svet opisujejo kot brezmejno polje miru, globokega stika z očiščevalno vibracijo vode in priložnost za odkrivanje čutnosti svojega telesa. Kako očara vas?
Svet „tam doli“ je zares precej drugačen in um preneha s svojim nenehnim klepetom, ker tam doli nima o čem klepetati – to pa je svoboda, možnost resničnega stika s samim seboj in svetom, možnost za raztapljanja mej osebnega, ko presežem občutek „v kožo zaprtega ega“ in spoznam, da sem del nečesa večjega, oziroma, ko v končni fazi kot individuum popolnoma izginem in postanem enost...

V športu, kjer je dihanje pravzaprav ključno, pride do izraza pomen dolgega, temeljitega, enakomernega, neslišnega in počasnega dihanja, ki ima močan vpliv na  počutje in duševnost. Komentar.
Dihanje je, verjamem, naša najpomebnejša življenjska funkcija. Najprej na fiziološkem nivoju: koliko časa zdržite brez hrane? Mesec ali celo več. Brez vode? Mogoče nekaj dni. Brez zraka? Minuto – dve? Vidite: kisik je naše najpomembnejše gorivo, vendar je zelo pomembno kako dihamo. Pravilno dihanje nas polni z energijo in nas ohranja zdrave. Indijci bi rekli temu prana, Kitajci či, Japonci ki, na Havajih temu rečejo ha, Slovani duh, ... v modernem znanstvenem jeziku pa kisik poganja celično dihanje. Poleg tega ima dihanje izreden vpliv na naše duševno počutje, seveda velja tudi obratno. Hitro plitvo dihanje spodbuja simpatično živčevje in zniža tonus ventralnega vagusa, telo se avtomatsko pripravlja na odziv „beg ali boj“. Počasno globoko dihanje nas pomirja, osredišči. Dihanje ima še tretjo, zelo pomembno funkcijo, ki je v naši materialistično usmerjeni kulturi mnogokrat spregledana; mnogi šamanski obredi , budistične meditacije, tehnike mističnih tradicij dih uporabljo kot transport v spremenjena stanja zavesti za globlje spoznavanje sebe in ustroja sveta.

smejem.jpg

Mojca Studen; foto: Dobrin Tavčar

Ko zavestno povežemo dihanje, se začneta hkrati dva procesa: prvi je krepitev zavedanja sedanjega trenutka, drugi pa se veže na vnašanje kisika v telo. Sočasnost dveh izjemnih kvalitet bivanja.  Kako vpliva na naše življenje ozaveščanje tega procesa?
Vipasana – osnovna budistična meditacija v čuječnost – osrediščimo se na svoje dihanje, vendar bi se v resnici lahko osrediščili na karkoli. Dihanje je pač vedno pri roki... Vnašanje kisika v telo je tudi nekoliko površno razumevanje. Pravzaprav nas vse vaje v pranajami in tudi endogeno dihanje učijo in vodijo v hipoksijo – pomanjkanje kisika ter hiperkapnijo – povečanje ogljikovega dioksida v krvi. Na prvi pogled nelogično, vendar pa je naše telo preveč zapleteno, da bi lahko uporabljali enostavno logiko. Tudi moderna znanost je potrdila pozitivne učinke teh dveh pojavov na zdravo telo, saj spodbujata ekonomično celično dihanje, ter vklapljata gene dolgoživosti.

Na svojih delavnicah poučujete Holotropno dihanje, ki preseže klasično dihanje. Za kaj gre?
Tega vprašanja sem pa zares vesela, vendar potrebuje nekoliko širšo pojasnitev. Holotropno dihanje ni tehnika dihanja, temveč izredno močna tehnika samoraziskovanja, tehnika osebnostnega in duhovnega razvoja, najbolj čista transpersonalna psihoterapija, če že hočete. Našla sem jo, ko sem, poleg potapljanja in meditacije, iskala dodatne možnosti in širitve stanja zavesti in spoznavanja sebe. Holotropno dihanje sta sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zasnovala dr. Stanislav Grof – skupaj z Abrahamom Maslowom je utemeljil transpersonalno smer v psihologiji – in njegova žena dr. Christina Grof.  Holotropno dihanje je nastalo kot izjemno učinkovita alternativa psihedeličnim psihoterapijam, ki so bile sicer zelo uspešne, vendar zaradi zlorab opuščene v začetku sedemdesetih let. V mesecu oktobru pričakujemo njun prihod v Slovenijo, kar bo prav posebna čast.

V čem se loči od klasične psihoterapije?
Temeljna ideja Holotropnega dihanja, po kateri se tudi loči od klasičnega pristopa k psihoterapiji je, da je psiha vsakega posameznika, ravno tako kot fizično telo, sposobna samozdravljenja. Simptomi duševnih in psihosomatskih motenj predstavljajo poskus organizma, da se osvobodi starih travmatskih inprintov, se pozdravi in poenostavi (optimizira) svoje delovanje. Ti simptomi torej niso življenjska nadloga, temveč tudi odlična priložnost za korenite spremembe. Učinkovita terapija se torej sestoji iz začasne aktivacije, ojačanja simptomov, ki mu sledi razrešitev osnovnega problema, ki je simptome povzročal. Terapevt/moderator Holotropnega dihaja torej le podpira proces, ki se je spontano sprožil.

Kako pa zgleda srečanje pri moderatorju?
Zato izvedbo terapije ni potrebno drugega, kot uporabiti svoj dih, da pridemo do spremenjenih stanj zavesti in sicer zdravilnega dela teh stanj, ki jih imenujemo holotropna stanja. Preko holotropnih stanj zavesti se ozavesti in predela tisto kar je za posameznika v danem trenutku najbolj pomembno. Holotropna stanja nam omogočajo, da dosežemo izkušnje, ki presegajo omejitve vzrokov in posledic, treh dimenzij in linearnega časa, zato se vzorci in travme predelujejo hitro in učinkovito. Bistvena komponenta Holotropnega dihanja je temeljita integracija, kar pomeni prenos holotropne izkušnje v vsakodnevno življenje.

Vrata v notranje svetove torej. Kako bi opisali bolj konkretno, kaj se v stanjih spremenjene zavesti pravzaprav dogaja? Verjetno ni enoznačnega procesa.
Nova kartografija človeške duševnosti, ki je nastala na podlagi raziskav holotropnih stanj zavesti sicer zelo natančno, obširno in podrobno predvideva in opisuje posamezne kategorije možnih holotropnih doživetij,  vendar pušča posamezniku popolno svobodno izbiro poteka zdravljenja ali osebnostne/duhovne rasti. Vsak od nas nosi svoj edinstveni notranji svet, tako so tudi izkušnje holotropnih stanj za vsakega posameznika edinstvene. Ker vsi pripadamo človeški rasi pa hkrati velja, da imajo vse te izkušnje nek skupni arhetipski imenovalec. Da bo stvar še zanimivejša: včasih se zgodi, da imata dva ali več ljudi enako (isto?) holotropno izkušnjo ali, da nekdo podoživi neko čustvo na globalni ravni. To je lahko zelo intenzivna in hkrati temeljita katarza.

Kako pa doživljate to stanje vi?
Sama se na svoji poti dostikrat na več nivojih in iz različnih kotov soočam z občutkom zavrženosti in zapuščenosti. Ker je to dokaj zoprno čustveno stanje, sem se skozi holotropna stanja soočala s tem problemom najprej na transpersonalni ravni, preko „prejšnjih življenj“, soočanj z arhetipskimi podobami izničenja... Vse to je bilo hkrati tudi bolj brezosebno, manj boleče. Nato so prišle na vrsto biografske vsebine občutka zavrženosti in na koncu moja travma rojstva – carski rez, ki je bila dejansko najhujša travma. Moja duševnost je torej v tem primeru izbrala obratni potek od običajnega: od transpersonalnih vsebin, preko biografskih do travme rojstva, kar je tudi, gledano nazaj, v tem primeru, logični potek zdravljenja.

druzina.jpg

Srečna z družino.

Tehnika nas sočasno s tem, da širi polje zavedanja, tudi osvobaja čustvenih blokad, ki se tako rade zadržujejo v našem telesu, kajne?
Že dr. Wilhelm Reich, ustanovitelj pojma orgonske energije, je opozoril na povezavo med čustvenimi blokadami in telesom. Skoval je zelo primeren izraz „telesni oklep“. To je telesna drža, ki nekako pove izkušenemu psihoterapevtu telesno orientiranih smeri, kje in kakšni so problemi na duševni ravni. Tudi del holotropnega dihanja je t.i. delo na telesu, kjer z določenimi manevri na telesu odblokiramo zastale energijske/psihične blokade. To je zelo močan in uspešen del Holotropnega dihanja, ki pa ni vedno potreben. Omenim naj še, da zopet velja tudi obratno: hude poškodbe, življenjska ogroženost, bolezni in operacije puščajo posledice tudi na naši duševnosti. Mislim, da to dostikrat spregledamo, ker govorimo o duševnosti in fizičnem telesu kot o dveh popolnoma ločenih pojavnostih, ki to, seveda, nista. Gre le za dva modela, ki jih uporabljamo za lažje sporazumevanje.

Kam bi pa v koncept človeškega osebnega razvoja umestili čustva, ki jih še preslabo poznamo? Čemu nam gre »upravljanje«z njimi tako težko od rok ali bolje, od srca?
Ljudje sebe radi vidimo kot misleča bitja, vendar smo v prvi vrsti čustvena bitja. Čustva se rojevajo preko afektov – nedefirenciranih stanj duše in telesa. Ko afektom damo predznak in jih poimenujemo postanejo čustva: „tega ne maram“, „strah me je “, „vesela sem“, „to mi gre na živce“, „žalosten sem“... Z negativnimi čustvi se težko soočamo, zato se kaj hitro naučimo projekcije kot močnega obrambnega mehanizma, k temu pripomore tudi uporaba jezika (zopet poimenovanje): „Zaradi njega sem žalostna“, „Ona je kriva, da sem jezen“... in s tem odgovornost za lastna duševna stanja prestavimo na druge. In to medsebojne odnose običajno tudi močno zaplete. Čuječnost in/ali Holotropno dihanje nas učita, da znamo iti navznoter in si priznati, da sami ustvarjamo svoje duševno stanje, tisto zunaj so le prožilci – v holotropnem dihanju temu, po analogiji z GPSom, pravimo APS (Awareness Positioning System – Sistem zavestnega lociranja) ali v  žargonu „joga križa“ - torej da ne skušamo brezplodno reševati svojih problemov s horizontalnim projeciranjem na druge, temveč, da smo sposobni iti navznoter, se soočiti s svojim čustvenim stanjem, ga razumeti in v končni fazi tudi predelati. Počasi smo preko trdega dela na sebi končno sposobni uvideti, da svoja čustvena stanja ustvarjamo sami in to je prvi korak k osebni svobodi in odgovornosti.

Kako nam pri tem pomaga holotropno dihanje?
Omogoča nam spoznavanje lastnih vzorcev ter njihovega izvora do najglobljih plasti. Potovanje navznoter običajno poteka preko biografskih vsebin, preko osnovne in prve življenjsko ogrožajoče travme rojstva, do transpersonalnih vsebin, kjer posegamo v skupno informacijsko polje v t. i. kolektivno nezavedno v filogenetske „spomine“, in še naprej. Skozi to raziskovanje svoje duše se dostikrat dotaknemo in spoznamo razne parapsihološke pojave in moči, vendar to ni cilj holotropnega dihanja – cilj je nenehno spoznavanje sebe, ter preseganje lastne omejenosti, spoznanje, da smo del nečesa večjega, da smo odgovorni ne le do sebe, temveč tudi do bližnjih, celotnega človeštva in sveta okoli sebe...

Danes poznamo že mnogo učinkovitih tehnik, ki nas vračajo v stik s svojo primarno naravo in s tem se ponuja človeku rešitev, da do takšnih posledic, kot so čustvena ujetost, nerealizacija in izguba smisla sploh ne prihaja. Kakšen je vaš pogled na svet, onkraj omejitev polarnosti uma?
No, to je pa dokaj nehvaležno vprašanje. Kako strniti bistvo vsega v nekaj stavkov. Bom vseeno poskusila. Eno od dokaj pogostih holotropnih stanj zavesti je občutenje enosti s celotnim stvarstvom, zlitje s prvotno praznino, kjer dualnost ni več. Vse je enako pomembno, oziroma nepomembno. Vendar pa so to dokaj neaktivna stanja zavesti kjer želja po delovanju izgine, saj ni več napetosti ali hrepenenja ter navezanosti. Če se želimo vrniti in prispevati v tem svetu, v katerem živimo, je potrebno tako zavedanje notranjega sveta nasprotij in razločevanj, ki je aktivni, ustvarjalni del duševnosti, kot tudi resnične narave enosti vsega. To dvojno zavedanje nam daje možnost udejanjiti se kot polno funkcionalno človeško bitje, kot je to stanje poimenoval Erich Fromm. Ta navidezni razvoj človeške zavesti je lepo opisan z iskanjem desetih volov v Zen budizmu. Zakaj navidezni razvoj: prvotna predpostavka oziroma dogma budizma je, da smo vsi ljudje že prav tu in sedaj Bude, torej razsvetljeni, le da tega še ne vemo, zato iščemo pot in cilj... In seveda: pot, torej polno življenje, je tudi že cilj.

Spregledamo torej svojo pravo naravo ...
Samsara oziroma nesposobnost zavedanja svoje prvotne narave oziroma svojega bistva in poslanstva na tem svetu je posledica nepredelanih travmatskih izkušenj, ki se nabirajo skozi življenje. Zaradi nepredelanih travm dobimo občutek, da je z nami nekaj narobe, saj smo na primer za radoživost kaznovani in potem radoživost potlačimo v svojo Senco, namesto tega pa, na primer, razvijamo obrambni vzorec  „poslušnosti“, postanemo „pridna/i punčka/fantek“. Potlačitev pa vedno terja psihični napor, in del duševne energije, ki nam je bil sicer na začetku na voljo za svobodno izražanje, sedaj porabimo za prikazovanje osebnosti, ki je za okolico bolj sprejemljiva. To utruja in na dolgi rok pripelje do občutka nezadostnosti, neavtentičnosti, tesnobnosti, depresije... Te notranje napetosti torej, ki nas oddaljujejo od naše prave narave so torej tisto kar nas drži v nezadovoljstvu, če človeško duševnost skušam strniti in poenostaviti v nekaj stavkih. Gre torej za spoznavanje in sprejemanje sebe, le tako smo sposobni sprejemati tudi drugačnost drugih in presegati zagledanost vase, ter se odpreti lepoti življenja samega, na vseh nivojih. Občutek enosti je torej le (pomemben) kamenček v tem mozaiku...

Več o delu sogovornice si poglejte na
www.velosimed.com