Naj se sliši še tako »že stokrat slišano«, pa je splošni (in tudi edini pravi) recept za sladkorne bolnike ta, da morajo spremeniti življenjski slog. To pa je tisto, kar je pri vsem skupaj najtežje, saj so prehranske in gibalne navade že tako intenzivno prisotne v miselnosti posameznika, da potrebuje ogromno volje, da jih spremeni. In ne le to: hrana mnogokrat postane več kot le sredstvo za preživetje, postane naša »tolažnica«, opora – dokler ne zbolimo. Darja Lovšin, ki je avtorica vrste diabetičnih priročnikov, ustanoviteljica Zavoda Diabetes in dolgoletna urednica revije za diabetike Dita, je spoznala ogromno ljudi z diabetesom in vedno znova se sprašuje, kaj je tisti najmanjši delec motivacije, ki končno spodbudi ljudi k temu, da spremenijo svoje življenje. Svojci, prijatelji, zdravniki jim ves čas dopovedujejo, da morajo spremeniti prehrano, se več gibati in tako dalje, a vsak posameznik mora to spoznati pri sebi. Zgodbe, ki so jih slišali, gredo po navadi v tej smeri, da se morajo na smrt prestrašiti: ne le smrti, ampak tudi vseh hudih spremljajočih bolezni, ki lahko prizadenejo bolnike z diabetesom. Tako je bilo tudi pri Peru Brkoviču, ambasadorju kampanje Bodi odličnjak, ki poteka v okviru Zavoda Diabetes. Pred petimi leti je tehtal 150 kilogramov in imel 39 mmol/l sladkorja v krvi in zdravnik mu je povedal, da ima pred seboj le še tri leta življenja. Kmalu se je odločil za nordijsko hojo, da je dosegel želeno težo, je potreboval skoraj štiri leta in pred enim letom tehtal le še 62 kilogramov. Njegova hrana je, kot je povedal za posebno izdajo časopisa Diabetes, skoraj 70 odstotkov ista kot prej, nobene poseben diete, ima sicer poseben obroček na želodcu, ki pa mu, kot je dejal, pomaga le v omejenem obsegu. Bistveno pa je, da jé večkrat na dan (prej je jedel le enkrat in še to zvečer), k izgubi telesne teže je prispevalo gibanje. Sladkor je spravil na normalo (od 4, 5 do 5,5 mmol/l), preden je shujšal, je na dan pojedel 12 tablet za zniževanje sladkorja in še druge, zdaj več nobene!
Kombinirajmo!
To pa še zdaleč ni osamljen primer. Lovšinova je v teh letih spoznala, da je diabetes tipa 2 vedno povezan z debelostjo, zato je treba ljudi v prvi vrsti motivirati k zdravemu prehranjevanju. Da ljudje iščejo tovrstne nasvete, dobro ve, saj je lani v knjigarnah pošel Veliki kuharski vodnik za diabetike, katerega avtorica je, zato se je lotila nove, sodobnejše in še bolj uporabne domače kuharice za diabetike, ki tokrat temelji na napotku: ne ločujmo, temveč kombinirajmo!
Ta napotek, tako kot kuharica, je namenjen ne le diabetikom, marveč vsem, ki prisegajo na zdravo prehrano, poudarja avtorica in opozarja, da je prav diabetična prehrana priznan in učinkovit terapevtski postopek, ki omogoča sladkornemu bolniku tipa 2 ob pol ure telesne vadbe na dan leta vzdrževati normalen krvni sladkor brez zdravil.
Razkrije dvanajst mitov o diabetični prehrani in pove resnico. Kot na primer to, da je eden najbolj razširjenih mitov, da sladkor diabetikom najbolj dviguje krvni sladkor. »A bolj kot navadni beli sladkor je za naš krvni sladkor nevaren škrob, ki ga vsebujejo temeljna živila naše prehrane: kruh, krompir, riž, koruza, testenine. Tako je glikemični indeks belega sladkorja nižji od kruha, pečenega krompirja ali koruznih kosmičev.«
Predvsem kruha in krompirja, kot poudarja, je v naši prehrani absolutno preveč. »Kruh in krompir sta živili, ki sta najbolj nevarni za pridobivanje telesne teže. Ko potujem po svetu, vedno gledam tudi prehranske življenjske navade; v Vietnamu na primer kruha sploh ne jedo, tam jedo sveže zelenjavne juhe že zjutraj in to je nasitno, ne dviguje pa krvnega sladkorja. Pri nas pa je absolutno preveč kruha, poleg tega je industrijsko pripravljen tudi preveč slan: vseeno je, ali je bel ali črn. Vedno znova poudarjam, naj ga bo manj in naj bo več zelenjave in sadja. Prav tako je s krompirjem, ki je škrobno živilo, ta pa najbolj dvigujejo krvni sladkor, kot rečeno, še bolj kot sladkor sam.« Krompir s škrobom je za diabetike, ki imajo povišan krvni sladkor, problematičen, zato je treba zmanjšati količine.
Brez gibanja ne bo šlo
Krvni sladkor je ogledalo našega življenjskega stila, na žalost je – skupaj z debelostjo – pogosto tudi odsev ekonomskega statusa, saj ljudje, ki imajo malo denarja, tega porabijo za hrano in pijačo in si s tem privoščijo ugodje, ker vedo, da za kaj več ne bodo zbrali. Drugo pa k debelosti in posledično boleznim, povezanim z njo, prispevajo tudi prehranske navade, ki so v določenih regijah, kot je na primer Prekmurje, lahko problematične.
Diabetiki pogosto segajo tudi po tako imenovani posebni dietični prehrani, ki pa, kot pravi avtorica knjige, še najbolje služi ponudnikom hrane. Zdrav način prehranjevanja diabetikov je namreč večinoma isti kot zdrava prehrana za vse; malo maščob, zmerno s soljo in sladkorjem, obroki naj temeljijo na polnozrnatih živilih, zelenjavi in sadju, naj bodo manjši in enakomerno porazdeljeni čez dan. Paziti je treba predvsem na to, koliko (količinsko) pojeste, kar dokazujejo tudi raziskave, ki so pokazale, da se pri izgubljenih desetih kilogramih krvni sladkor v povprečju zniža za 50 odstotkov, pri 30 odstotkih pa se je celo normaliziral.
Posebno poglavje so meso in mesni izdelki; najnovejše študije namreč kažejo, da se prebivalstvo debeli prav zaradi pretirane uporabe mesnih izdelkov, ki ne vplivajo le na debelost, temveč škodujejo krvno-žilnemu sistemu, povzročajo aterosklerozo in so prvi na lestvici zdravju škodljivih živil zaradi obilice skritih maščob, piše Darja Lovšin v najnovejši knjigi Diabetična mala kosila, prigrizki in sladice, kjer pozornost namenja tudi sladicam. Tudi te si – po pameti seveda – lahko privoščijo sladkorni bolniki. Vedeti pa je treba, kakšne so. Kot na primer različni mafini, doma narejen sladoled, tortice in podobno. »Če pripravimo na primer mafin, kjer nadomestimo pol moke s skuto in dodamo le narezana jabolka, je glikemična obremenitev manjša,« pravi Lovšinova, ki meni, da bi svoj del k temu, da polovica Slovencev ne bi bila predebela, lahko prispevali tudi mediji, s tem da bi začeli prikazovati zdravo pripravo hrane.
A ne le hrana – sprememba življenjskega stila se ne začne pri mizi, vendar v naravi, zato bi bilo, kot se pošali, dobro, da bi sladkorni bolniki dobili kakšnega psa »na recept« in se z njim sprehajali po naravi, če nimajo motivacije, da bi na sprehod, tek ali hitro hojo odšli sami.
Prepričana je, da kljub zastrašujočim podatkom o pravi epidemiji diabetesa zdravstvene oblasti še niso dojele resnosti problema in premalo pozornosti posvečajo osveščanju o tej bolezni ali pa pri tem stavijo na napačne konje.
»Naš Zavod Diabetes je lani začel veliko kampanjo o osveščanju o tej bolezni, saj sta država in civilna družba na tem področju naredili veliko premalo; rezultati kažejo, da daleč od tega, da bi jo preprečevali tako uspešno kot denimo srčno-žilna obolenja. Mi s svojo idejo želimo dlje, želimo doseči težje dosegljive skupine, ne le tiste, ki že tako ali tako hodijo k zdravniku in v različna društva, ampak predvsem celotno javnost.« Pripadniki elit so, dodaja, zdravje vzeli zares, izvajajo wellnes, skrbijo za svoja telesa, vseeno jim je za čakalne dobe, ker imajo svoje zdravnike, ki jih lahko plačajo. A premalo se zavedamo, da brezposelnost mladih in starejših vodi v različne bolezni, in diabetes je zagotovo ena tistih, ki se najbolj hitro širi in za seboj pušča drastične posledice.
Vir: Nedeljski dnevnik
