Stres vpliva na prehranjevalne vzorce ljudi na dva načina: pri enih je kriv za pomanjkljivo prehranjevanje, pri drugih sproža prenajedanje. Ena od možnih razlag za poseganje po hrani ob čustveni vznemirjenosti, ki jo lahko prinese tudi dieta, je po besedah Manje Rančigaj, univ. dipl. psihologinje iz UKC Ljubljana, poskus poustvarjanja prijetnih okoliščin. »Hranjenje namreč pogosto povezujemo s prijetnimi občutki iz preteklosti, ko je bila hrana povezana s prijetnimi dogodki, praznovanji, druženji. Hrana tako deluje kot tolažba, pomiritev ali preusmeritev pozornosti od stresa,« je dejala sogovornica.

Kratkotrajno zadovoljstvo

Odgovor na to, zakaj je hrana, ki jo izberemo v stresni situaciji, običajno ravno tista, za katero vemo, da nam ne koristi, torej sladkor in enostavni ogljikovi hidrati, pa se po besedah Rančigajeve skriva v spremembi hormonskega ravnovesja, ki nastane v telesu ob doživljanju stresa. »Konstantno povišana raven stresnega hormona kortizola v telesu povzroči željo po ogljikovih hidratih in maščobah. Dejstvo je, da je prav tovrstna hrana enostavno dosegljiva na vsakem koraku in nam sladkor zaradi hitrega dviga ravni energije omogoča trenutno zadovoljstvo. Pogosto poseganje po nezdravih prigrizkih vodi v pridobivanje telesne teže, razdražljivost, slabšo koncentracijo, ker pa začetni dvig ravni energije po uživanju sladkorja hitro popusti, dolgoročno to pomeni pomanjkanje energije in slabo vest,« je še dodala.

n1.jpg

Konec diete, konec novih vzorcev mišljenja

Poleg »čustvenega hranjenja« k psihološkim vzrokom prekomernega hranjenja štejemo prehranjevalne navade in vzorce mišljenja, ki jih je običajno relativno težko spremeniti. Toda če ne spremenimo teh, navadno z leti zelo utrjenih vzorcev, hujšanje ne more biti dolgoročno uspešno. »Težava diet, ki obljubljajo hitro in učinkovito izgubo odvečne telesne teže, je ta, da so specifične in trajajo omejen čas. Vsi poznamo občutek, ki nas preveva, kadar se nečemu odrekamo – vse bolj razmišljamo samo o tem, kdaj si bomo to lahko zopet privoščili. Ko se dieta konča, se največkrat zgodi ravno to, da se posameznik vrne v svoje stare, utrjene vzorce prehranjevanja, kar logično pomeni ponovno pridobivanje teže. Dolgoročno učinkovito izgubljanje teže zato nujno pomeni korenito spremembo življenjskih navad in razmišljanja,« je sklenila Rančigajeva, ki dela s pacienti, ki prihajajo v psihološko obravnavo za oceno primernosti in pripravo na poseg bariatrične kirurgije, kot strokovno pravimo kirurgiji prekomerne debelosti.

Dietni poznavalci, ki so se oddaljili od bistva

Pri teh pacientih Rančigajeva pogosto ugotavlja pomanjkljivo informiranost, kljub temu da gre običajno za paciente, ki imajo za sabo že mnoge poskuse samostojnega hujšanja in hujšanja pod strokovnim nadzorom. V poplavi informacij v zvezi z zdravim prehranjevanjem, hujšanjem in rekreacijo se prave in pomembne informacije preprosto izgubijo, ugotavlja. »Nekateri pacienti, ki jih srečujem, so prave enciklopedije dietnih nasvetov in trikov (ki na koncu niso delovali), ko pa se vrnemo k dejstvu, da je treba za izgubljanje odvečne telesne teže zaužiti manj kalorij, kot jih porabimo, se jim zamajejo tla pod nogami. V iskanju hitre in učinkovite metode za hujšanje so se v dolgem boju s kilogrami mnogi od tega dejstva že davno oddaljili.« Pacienti se poslužujejo hujšanja s pomočjo bariatrične operacije po tem, ko z drugimi načini niso dosegli želenega uspeha. Mnogi med njimi so v preteklosti že večkrat pomembno shujšali, tudi po več deset kilogramov. Vsi pa imajo skupno lastnost, da so se ti kilogrami po dosegu ciljne teže začeli ponovno kopičiti.

n3.jpg

Nerealni cilji so lahko obljuba neuspeha

»Ob postavljanju nerealno visokih ciljev obstaja velika verjetnost, da cilja ne bomo dosegli,« je poudarila sogovornica in nadaljevala, da nas ta neuspeh praviloma naredi nezadovoljne in velikokrat zbudi negativne misli, upad volje in motivacije. V projektu, kot je sprememba sloga prehranjevanja in izgubljanje odvečne telesne teže, si je po njenem mnenju ključno zastaviti splošni cilj, znotraj tega pa majhne, postopne, realne in merljive cilje na poti do končnega želenega stanja. »To je lahko že na primer ena žlička sladkorja manj v jutranji kavi ali pa sprehod med dvema avtobusnima postajama,« je dala idejo.

Vir: Dnevnik