Prva skrb tekačev je seveda tekočina. Kako vemo, da je telesu dovajamo premalo?
»Pitje tekočin med športno aktivnostjo delimo v tri faze: pred, med in po. Ohranjanje ravnovesja telesnih tekočin je izredno pomembno. Športnik lahko to ravnovesje spremlja prek občutka žeje, tehtanja svoje telesne mase pred treningom in po njem ter z opazovanjem barve urina. Urin ima v primeru dehidracije barvo jabolčnega soka, normalen urin pa ima barvo limonade.«
Koliko ur pred tekom pa moramo začeti piti in v kolikšnih količinah?
»Za ustrezno hidracijo skrbimo vsaj 24 ur prej. Dve uri pred tekom priporočamo zaužitje od 350 do 500 ml tekočine, dodatno pa še od 120 do 180 ml 20 minut pred tekom. Med tekom pijemo v rednih intervalih; če tečemo več kot eno uro, je smiselno, da pijača vsebuje elektrolite (natrij) in ogljikove hidrate. Potrebe po pitju tekočine med vadbo se od posameznika do posameznika razlikujejo. Stopnja znojenja se namreč giblje od 400 do 2400 ml/h, odvisno od okolja, intenzivnosti teka, spola in individualnih razlik. Zato je praktično nemogoče določiti količino 'x' ml tekočine in jo kot splošno priporočilo dati tekačem. Zavedati se moramo, da telo ne more absorbirati več kot 1000 ml tekočine na uro, kar pa pomeni, da bodo tisti, ki se obilno znojijo, vedno končali trening ali tekmo dehidrirani. Sicer naj bi se držali priporočila, da po teku ne smemo biti lažji za več kot dva odstotka svoje telesne teže. Za vsak izgubljen kilogram telesne teže na račun dehidracije je po treningu treba popiti 1,5 litra tekočine.«
As. dr. Petra Zupet, dr. med., prof. športne vzgoje, predstojnica Centra za medicino in šport
Katere so najpogostejše težave športnikov rekreativcev, povezane z visokimi temperaturami?
»Oblik vročinskih bolezni je več. Mišični krči so ena manj nevarnih oblik, ki se kaže kot zoprna bolečina in krči običajno v aktivnih mišicah spodnjih okončin in trebušne stene. Druge manj nevarne oblike so še otekanje, običajno spodnjih okončin, prehodna izguba zavesti, do katere običajno pride po končani telesni aktivnosti, in toplotna izčrpanost, ki je hkrati tudi najpogostejša oblika vročinske bolezni. Oseba, ki je toplotno izčrpana, ni sposobna nadaljevati vadbe, se močno poti, lahko je zmedena, ji je slabo, bruha, ima glavobol, vrtoglavico, krče, možno je tudi, da je njeno presojanje okvarjeno.«
Kdo se najhitreje toplotno izčrpa? Komu tek poleti morda odsvetujete?
»Najbolj dovzetni za vročinsko bolezen so otroci in starostniki, prekomerno prehranjeni ljudje, netrenirani, neaklimatizirani na toplo okolje, dehidrirani, uživalci alkohola, bolniki, ki jemljejo različna zdravila, in kronični bolniki. Bolniki bi se morali o telesni aktivnosti v vročini individualno posvetovati z zdravnikom, vsi drugi pa bi se morali na vročino najprej prilagoditi, telesno aktivnost pa seveda prilagoditi svojim sposobnostim in iskanje napredka prestaviti na hladnejše dni.«
Da jih bomo znali prepoznati: kakšni so znaki vročinske kapi?
»V nasprotju z naštetimi oblikami vročinske bolezni je vročinska kap vedno urgentno stanje, ki zahteva bolnišnično zdravljenje, saj se stanje samo po sebi ne popravi. Do vročinske kapi lahko pride tako med telesno aktivnostjo kot v mirovanju. Prepoznamo jo po tem, da se oseba neprimerno obnaša, bruha, ima glavobol, je dezorientirana, ima motnje zavesti ali je lahko celo v komi. Stopnja smrtnosti je od 10- do 70-odstotna, odvisno od starosti in resnosti stanja. Prognoza je slaba, če zdravljenja (to pomeni hlajenja) ne začnemo v dveh urah.«
