»Torej ne boš odgovarjal?« je učiteljica vprašala še zadnjič.  Porogljivo. Ni več zdržal. Počasi, čeprav bi najraje stekel in za seboj pustil vso sramoto zadnjega pol leta, je vstal in zapustil razred. Ni mu bilo mar posledic. Ki bodo hude, to je vedel. Ker ima očeta v zaporu.  Če bi bil stari doma, bi šel v šolo in se postavil zanj. Tako pa…  Stekel je za vogal in po ulici navzdol. Če bo pohitel, bo doma pred mamo.  Pobasal bo applovo tablico in … adijo do poznega večera. Dvajsetaka, ki ga je mami iz denarnice izmaknil včeraj, je še imel. Klapa bo vesela. Lahko jih bo počastil s čiki in sladkarijami. Prijetno popoldne je bilo pred njim.

Število zaprtih staršev narašča
Jan je eden od 700.000 evropskih otrok, ki imajo starša v zaporu. Vsak drugi bo popolnoma izgubil stik z njim, sploh, če gre za očeta. In večina zapornikov na prestajanju zaporne kazni je očetov. Ameriške statistike navajajo celo, da je med zaprtimi starši 92 % očetov. Kako otroci doživljajo zapor staršev in ali jim sodni sistem kakorkoli gre nasproti v smislu prijaznejše kaznovalne politike, smo se pogovarjali z vrhovnim državnim tožilcem Borisom Ostruhom, pedopsihiatrinjo prim. dr. Mojco Brecelj Kobe, kriminologom in penologom prof. dr. Draganom  Petrovcem ter specialistko psihološkega svetovanja mag. Metodo Maj.

Številni dejavniki vplivajo na posledice
Vplivi in posledice prestajanja zaporne kazni enega od staršev na otroka so zelo različni, pojasnjuje prim. dr. Mojca Brecelj Kobe (na fotografiji desno). »Posledice so odvisne od starosti otroka, spola, okolja iz katerega družina izhaja, vloge in položaja, ki ga je oseba, ki je družino zapustila

mojca.jpg
v njej, imela. Posledice so odvisne tudi od tega, kakšni so razlogi za zapor enega od staršev, kako je bilo to otroku razloženo in ali je razloge glede na starost in razlago razumel. Pa tudi od tega, ali so se stiki med otrokom in staršem prekinili ali ne.« Prof. dr. Dragan Petrovec nadaljuje: »Če je družina že sicer bolj razbita in nefunkcionalna, otrok nekaj časa morda niti ne opazi posebne spremembe. Če gre za družinsko nasilje, si lahko vsa družina samo oddahne.  Občutki so odvisni tudi od starosti otrok in od tega, kako lahko ostali družinski člani otroka pripravijo na tako situacijo (v primeru zapora).«

Najstniki najbolj izpostavljeni
Psihološke posledice za otroka so odvisne predvsem od odnosa, ki ga je otrok s staršem imel predhodno, kako so mu razložili zakaj je moral starš v zapor  ter kakšne so ekonomske in čustvene posledice za družino. Pa tudi od tega, kako otrok bo uspel ohraniti kontakt z očetom v času separacije, pojasnjuje prim. dr. Mojca Brecelj Kobe. »Za otroke v starosti zgodnje adolescence (10 - 14 let) pomeni dejstvo, da je eden od staršev moral na prestajanje zaporne kazni, pomembno stigmatizacijo, zlasti, če gre za okolje, kjer se ljudje med seboj prepoznajo.  V posameznih primerih je to lahko tudi travmatsko doživetje v ožjem pomenu besede, tako kot ga psihiatrična stroka opredeljuje (sprememba razpoloženja, umik iz dnevnih aktivnosti in družbe, nespečnost, psihosomatske težave, vsiljeno spominjanje na travmatskih dogodkov...). Travmatska doživetja so pogostejša, če je šlo za situacije, ki so povezane z nasiljem v družini oziroma nasiljem, kateremu je bil priča otrok, izvajal pa ga je eden od staršev. Taka travmatizacija prav gotovo nosi s seboj dolgotrajne posledice. »

Sram, izguba položaja, strah
Posledice, ki jih na čustvenem področju doživlja otrok, so vezane na občutek globoke izgube, kontrole, ker nihče v družini izgube, ki je s separacijo nastala, ne more preprečiti. »Izguba kontrole nad dogodki, ki jih kot travmatske doživlja otrok, je povezana s strahom, občutki negotovosti, nepredvidljivosti in podobno. Nihče tudi od družinskih članov oziroma posameznikov v sistemu ne more odločati o načinu in številu kontaktov z izgubljenim staršem. Z dejstvom zapora so povezani občutki obupa, drugačnosti, izgube upanja, strahu, kar pa pri drugih razlogih za prekinitve stikov oziroma separacijo ne srečujemo. Posledice so seveda tudi ekonomske in vplivajo na  blagostanje družine.  V manjših sredinah je pri otroku prisoten občutek sramu, povezan z izgubo položaja tako v šoli, kot med prijatelji in posledice so prilagajanje na tako spremembo s številnimi psihološkimi obrambnimi mehanizmi, kar je močno odvisno od osebnostnih lastnosti posameznika,» pojasnjuje Brecelj K
metoda_maj.JPG
obetova.

Padec šolskega uspeha
Pri otrocih staršev, ki so v zaporu, skoraj praviloma sledimo korelacijo med aretacijo in opaznim padcem šolskega uspeha. »Zelo je pomembno, da imamo do takega otroka razumevajoč in podporen odnos in da zanj uredimo psihološko ali psihoterapevtsko pomoč, zlasti v tistih primerih, ko so drugi odrasli v družini zaradi lastne čustvene prizadetosti v odnosu do otrok slabše funkcionalni,« pravi mag. Metoda Maj (na fotografiji levo), in nadaljuje: »Zapor staršev, še prej pa razlogi za zapor in kazenski postopek, so za otroke zelo stresni. Ni si težko predstavljati, da čustvene obremenitve vplivajo na koncentracijo, učenje in druge kognitivne duševne procese, pa tudi na motivacijo ter druge dejavnike učnega uspeha. Vendar tudi na tem področju ne smemo posploševati; otroci se namreč različno odzivajo na zapor oziroma odsotnost staršev. Nekateri otroci doživijo tudi olajšanje, "zadihajo", npr. če je zaprt tisti od staršev, ki je bil do njih nasilen; v vsakem primeru pa doživljajo obremenjujoča čustva ter psihične posledice neugodnih razmer. »

Nekateri otroci zavračajo stike
Otrok doživlja čustvene stiske in tudi težave pri oblikovanju lastne identitete in samopodobe. »Če se poglobimo v čustveno doživljanje otrok, ki imajo starše v zaporu, lahko ugotovimo, kako različna čustva otroci doživljajo in kako različno reagirajo ter se prilagajajo na nove življenjske razmere. Že v isti družini imajo otroci različen odnos, eden npr. odklanja stike z zaprtim staršem, drugi si jih želi, tretji pa je morda negotov in se ne more odločiti. Pogosto so otroci do zaprtega starša ambivalentni, doživljajo čustva zavračanja, a tudi pozitivna
dragan_petrovec.jpg
čustva, včasih tudi sočutje in zavezništvo. Neugodno je, če otrok zaradi zaprtega starša doživlja občutke krivde, npr. v primerih, ko je tudi sam sodeloval pri razkrivanju kaznivega dejanja,« zaključuje Metoda Maj.

Alternativna kazen v dobro otrok?
Slovenska zakonodaja omogoča alternativne oblike prestajanja zapora, kar je pri ohranjanju odnosa med otrokom in staršem zelo pomembno. Prof. dr. Dragan Petrovec (na fotografiji desno) pravi: »Na splošno sem naklonjen alternativnim sankcijam iz več razlogov - med njimi je tudi ta. Je pa treba preveriti, če otroci niso obsojenemu le izgovor za tako sankcijo in se pokaže, da nikoli ni skrbel zanje. V vsakem primeru je težava za otroka, kdorkoli od staršev bi se znašel v zaporu. Alternativna oblika povzroča dosti manj škode vsem družinskim članom, vsekakor pa je treba skrbno presoditi, če je družini vselej v korist. Če je bil na primer obsojenec nasilen do družinskih članov, ali celo če jih je zanemarjal in nikoli niso od njega imeli kaj koristi, družina ne sme postati tisti izgovor, zaradi katerega bo nekdo nemoteno nadaljeval z neustreznim vedenjem.«

Janov oče kljub priporočilom in dokazom, da je vzorni oče, alternativne kazni ni dobil.  V času, ko je bil v zaporu, je Jan popolnoma zabredel. Pri petnajstih so ga, nekdanjega odličnjaka, vrgli iz šole, mama je po živčnem zlomu ostala v psihiatrični bolnišnici.