V knjigi, ki bi jo naš ego kaj kmalu najraje zalučal v prvi kanal, brezkompromisno in neposredno ponuja zrcalo tistim, ki so pripravljeni. Pripravljeni nase, na življenje onkraj cone udobje, na prevzemanje odgovornosti, a sočasno na ljubezen, pretočnost in globino uvida, ki nestrpno čaka na svojega imetnika. „Prvič se začenjam zavedati, zavedati svojih misli o sebi in mislih o drugih, ki so bila vse prej kot prijetna. Tekmovalnost, škodoželjnost, zamere in oh, moj bog, ne vem kaj še vse imam v sebi. Pa saj ne morem pričakovati od ljudi, da mi vračajo ljubezen, ko pa imam toliko sovraštva v sebi,« je bralec zapisal o delu, ki ga je pritegnilo predvsem s svojim nenavadni, nekomercialnim naslovom in konceptom kmečke logike, ki poseže na „veličastno“ področje prepogosto mistificirane duhovnosti.

copy_of_url.jpg

Bono in Rina Baršek v popotnici knjigi menita, da gre za eno najbolj ostrih, najbolj poštenih in neposrednih knjig o človeku, ki je kadarkoli nastala na našem področju: “Natalijini krompirčki so v resnici bombončki: sladki, grenki, kisli, zelo pekoči z zelenim čilijem, zelo močnih okusov in vseh barv, ki nikogar ne morejo pustiti neprizadetega. Tako je tudi prav, zelo prav, kajti človeštvo je bilo predolgo v temi nevednosti, in kaj lahko bolj prebudi človeka kot poštena lekcija neizkrivljene resnice? Ja, resnica boli, to smo vsi izkusili, ko se pa nanjo navadimo oziroma sprejmemo – naše življenje zasveti v novi luči.“ Knjiga, ki bi si zaslužila pripis: samo za avtentično pogumne.