Moški se težko odločijo, da pridejo na pregled (na primer zaradi impotentnosti), tudi inkontinenca oziroma nezmožnost zadrževanja urina je ena tistih bolezni, o katerih ljudje dolgo molčijo. Če pogledamo še dlje, zaradi sramu ostajajo leta in leta skrite zgodbe zlorabljenih žensk.

Slovenska družba, v kateri je strah, sram in občutek krivde stalni »trojček«, o takih občutkih ne govori na glas, ljudje jih držijo v sebi. Nekatere hromijo leta in leta, kar pa seveda ni dobro, saj nas sram drži v notranji ječi, iz katere se čedalje teže izvijemo.

Pripoved z zaprtimi usti v naši duši izdela krsto, v kateri se gibljejo fantomi, je stavek iz knjige Sram: če povem, bom umrl, o katerem je vredno razmisliti, pravi Manca Košir, ki je v okviru dogodkov Beremo z Manco Košir predstavila knjigo o sramu z namenom, da ljudje tudi o teh svojih občutkih spregovorijo, da se ne zapirajo, da niso tiho leta in leta. »Ko gledam in opazujem ljudi okoli sebe, vidim veliko fantomov. Manj bi jih bilo, če bi ljudje o tem spregovorili,« je prepričana Koširjeva.

Zastrupljevalec življenja

»Sram, ta zastrupljevalec življenja, ni usoda, ki se ji ne bi mogli iztrgati,« optimistično zapiše zdravnik, etnolog, nevrolog in psihiater Boris Cyrulnik, avtor knjige z naslovom Sram: če povem, bom umrl.

Ve, o čem piše, ve, o čem govori, saj je sam prehodil kalvarijo, da je prišel do odrešitve. Cyrulnika je v poklic psihiatra usmerilo dejstvo, da je med kalvarijo druge svetovne vojne ostal živ. Njegove judovske starše so deportirali in ubili v taborišču, sam pa je preživel v rejniški družini tako, da je zatajil svojo identiteto. A v njem se je naselil sram, ki ga je držal v krempljih desetletja. Za zgled pa v knjigi ne postavi sebe, marveč sledi številnim primerom iz prakse. V knjigi pripoveduje na primer o Regine, ki so jo dali v rejo, kjer je že v zgodnjem otroštvu doživljala ponižanja, pri štirinajstih so jo posilili štirje delavci, o čemer je molčala, pri sedemnajstih pa poskušala narediti samomor. Tedaj je prvikrat odkrila prijaznost zdravnikov in medicinskih sester. Kasneje je rodila dva otroka, ki pa ju ni znala vzgajati. Ko je prišla k njemu, je iz nje seval sram.

Sram, ki lahko traja dve uri ali pa dvajset let. Travma pa postane, piše avtor, kadar človek čuti, da ga pogled drugega zlomi.

Sramovati se je mogoče tudi brez očitnega razloga, a razlog je navadno v majhnih, komaj zavednih poškodbah, ki omajajo samospoštovanje. Čustvo sramu nastane tako, da človek, ki se sramuje, samega sebe negativno vrednoti. »To se je zgodilo dečku z vzdevkom Pilula ali tistemu, ki so ga klicali Tepček zgolj drugim v zabavo.« Sram izzove nelagodje, otroke postane sram, da gredo sami v trgovino, da navezujejo prijateljstva, fantje bežijo pred dekleti, ki jih privlačijo…

Bolezen kot rešitev

Iskanje globokih vzrokov sramu je boleča izkušnja, velikokrat je ravno bolezen tista, ki človeku da priložnost, da se odpre.

Tatjana Zorko, specialistka za srčne bolezni in absolventka zadnjega letnika realitetne terapije, je sama spoznala, da bolezen ni vedno breme. Lahko je tudi rešitev. Ko je zbolela za rakom, je odprla dolga leta zaklenjeno kletko čustev po svoji boleči izkušnji. Da ljudje o tem spregovorijo, lahko traja dolgo, nekateri potrebujejo leta, desetletja.

Globočine sramu, velikokrat povezanega s strahom in občutki krivde, ki ohromijo življenje, privedejo tudi k psihiatru in psihoterapevtu Miranu Možini. Na različne načine se s pacienti spušča v skrite kotičke, kjer skrivajo potlačene občutke in jih nemalokrat prikrivajo z masko cinizma, ravnodušnosti… Nekateri zmorejo dolgo, držijo se v sedlu, četudi je »cena« visoka. Kot gospa, ki se je šele ob upokojitvi upala soočiti s svojo bolečo preteklostjo. »Če v duši vlada strah, sram, krivda, lahko preživimo nekaj časa v neranljivosti, potem pa sledi zahteven proces soočenja z zgodnjo rano, ki se je zakrila s plaščem strahu.«

Prav zato, da bi ljudje manj trpeli, da bi se laže rešili bremen preteklosti (ali sedanjosti), je dobro, da o občutkih spregovorimo, pri čemer nam lahko pomaga tudi takšna literatura, ki odpre zaprto srce in je lahko odrešitev za slehernega. Morda, upa Koširjeva, dobimo tudi kakšno slovensko zgodbo, ki bi jo morda še laže ponotranjili…

Vir: Nedeljski dnevnik