»Ko govorimo o izpadanju las in plešanju, največkrat preveč posplošujemo in vse zmečemo v isti koš, čeprav gre za dokaj različne težave. Pri veliko plešanjih namreč izpadanje las ni povečano in obratno – vsa povečana izpadanja las ne privedejo do plešanja. Poleg tega pa obe težavi nista bolezni ali motnji sami zase, ampak le bolezenska znaka – podobno kot visoka temperatura ne nastane le zaradi ene bolezni,« pojasnjuje in razmejuje pogoste težave z lasmi, ki lahko paciente prizadenejo v katerem koli življenjskem obdobju in so dokaj enakomerno porazdeljene med oba spola, specialist dermatovenerologije asis. Borut Žgavec.
»Tudi univerzalnega zdravila ni. Najpomembnejša je hitra diagnoza, saj lahko danes z zdravili in postopki do določene mere vplivamo na skoraj vsako vrsto plešanja. Tudi če zdravljenje ni možno, pa lahko vsaj preučujemo napredovanje bolezni,« pojasnjuje Žgavec. V dolgoletni praksi je razvil nekakšen algoritem, kdaj lahko ukrepajo pacienti sami in kdaj morajo k zdravniku: »Ključno je, da dermatolog čim prej izključi najbolj resne bolezni in ugotovi, ali je potrebno sistemsko zdravljenje, ki je, tako kot diagnostika, zahtevno, drago in dolgotrajno.« Zato pacientom svetuje, da najprej ugotovijo, ali jim lasje le izpadajo ali pa se lasišče tudi redči. Zdravnika naj bi obiskali, če se lasišče tudi redči, še zlasti, če izpadanje spremlja prizadetost lasišča (rdečina) ali pa je izpadanje krožno (v obliki krogov). Če izpadanje ni krožno, lasišče ni prizadeto in ne gre za redčenje las, lahko pacienti po njegovih izkušnjah kar sami izbirajo med stimulansi v prosti prodaji in počakajo tri mesece. Če ni izboljšanja, morajo k specialistu, sicer pa lahko nadaljujejo s terapijo. Klinični uspehi se na lasišču, podobno kot težave, pokažejo s skoraj enoletnim zamikom.
Lasje imajo svoj cikel
»Dlako ali las proizvaja lasni mešiček. Zato striženje, puljenje in barvanje ne vplivajo na rast dlak ali las, saj ti procesi ne vplivajo na organček, ki jih proizvaja,« pojasnjuje Žgavec. Število mešičkov je ob rojstvu dokončno in se kasneje zaradi odmiranja zmanjšuje. Po vsem telesu naj bi imeli okrog pet milijonov, na lasišču pa okrog 100.000 mešičkov. Večine dlak, ki jih proizvajajo, ne vidimo, saj večinski velusni mešički proizvajajo skoraj nevidne dlačice. Na lasišču in vidno poraščenih delih kože pa terminalni mešički proizvajajo debelejše, daljše in bolj pigmentirane dlake oziroma lase.
Mešiček ni ves čas aktiven, ampak dlako ali las proizvaja v določenih ciklih, ki se lahko v življenju posameznika v odvisnosti od njegove dedne zasnove ponovijo od 10- do 20-krat. Zato imajo eni lase do 60. in drugi do 90. leta starosti. V posameznem ciklu las raste od štiri do sedem let, obdobje mirovanja in umiranja pa traja okrog štiri mesece. Zato lasje ne rastejo v nedogled. Pri obrveh in trepalnicah je cikel krajši, sicer bi morali striči tudi te. Ker vsi lasni mešički niso hkrati v isti fazi (v fazi rasti jih je okrog 85 odstotkov), v fazi odmiranja ne ostanemo brez las.
Na dan las zraste približno 0,35 milimetra ali 1 centimeter na mesec; izpade jih od 100 do 200 na dan. Največjo gostoto las imamo ob rojstvu, bistveno manj v puberteti in le še tretjino v starosti, ko znaša skupno število velusnih in terminalnih mešičkov na lasišču le še okoli 435 na kvadratni centimeter. Seveda so med posamezniki, starostjo in letnimi časi velike razlike, pojasnjuje Žgavec.
Lasje nas ščitijo
V svoji praksi Žgavec opaža, da se ljudje pomena dlak in las ne zavedajo dovolj, saj so dlake pomemben taktilni organ in imajo pomembno vlogo pri obnovi matičnih celic. Lasje nas učinkovito ščitijo pred izgubo toplote, pred poškodbami in UV-žarki. »Kako je to pomembno, znajo povedati zlasti plešasti, ki ne morejo več smučati brez kape, ob mehanski poškodbi jim takoj poči koža, zaradi UV-žarkov pa so bolj dovzetni za razvoj različnih oblik kožnega raka,« pravi Žgavec. Tudi socialna in spolna komunikacija je pomembna, nadaljuje in doda, da imajo mladi z razredčenim lasiščem ali plešo pogosto velike težave pri gradnji samopodobe in navezovanju stikov. Opaža, da mlade veliko bolj kot izpadanje las skrbi, da bi zaradi izpadanja las postali plešasti.
Do redčenja lasišča vodi kopica različnih vzrokov. Pogosto je to nepravilno delovanje mešičkov, najpogostejši vzrok plešanja pa je pretvorba terminalnih v velusne mešičke in začno ti tvoriti le še nežne, skoraj nevidne dlačice.
»Vedno je treba čim prej ugotoviti, ali bo mogoče rast popraviti ali ne,« opozori Žgavec. Najbolj zahrbtno je brazgotinsko plešanje, ki je dolgo neopazno in nepopravljivo, saj vnetni procesi in različne avtoimune bolezni mešiček uničijo. Pri popravljivih funkcionalnih plešanjih pa mešiček spodbudijo, da začne znova tvoriti las. Za to je na trgu že več obetavnih proizvodov in metod, pojasnjuje Žgavec, ki v svoji ambulanti pri spodbujanju mešičkov že dve leti uporablja tudi koncentrat trombocitov iz pacientove krvi. Možna pa je tudi presaditev las, s čimer se pri nas ukvarja kar nekaj kirurgov.
Najpogostejša »moška« plešavost
Najpogostejše plešanje je androgenetična alopecija, ki jo zaradi povezave z moškimi hormoni nepravilno imenujejo moška plešavost, čeprav enako pogosto prizadene oba spola, le vzorec je drugačen. Moški namreč pogosteje izgubljajo lase na čelu kot mišek Miki, ženske pa na osrednjem delu lasišča. »Tudi pri androgenetični alopeciji gre le za moški in ženski vzorec plešanja, čeprav lahko tudi ženske plešajo po moškem vzorcu in obrnjeno. Pri drugih vzorcih pa se lahko plešanje začenja na vrhu lasišča, kjer se naredi plešasta »krona« kot pri obritih menihih, pogoste so tudi kombinacije plešanj,« pojasnjuje Žgavec.
Paciente k dermatologu zelo hitro pripelje tudi prekomerno izpadanje las – telogeni efluvium, ki ga zvečine sproži dogodek izpred treh ali več mesecev. »Sprožilni dogodek je lahko posledica visoke telesne temperature, zdravil, pogost je psihični stres zaradi smrti bližnjega, ločitve, izpitov, izgube službe, pa tudi po kirurških posegih po poškodbah, pri obolenjih ščitnice, sladkorni bolezni, pri hujšanju, motnjah prehranjevanja, slabo vodenih dietah, ob pomanjkanju snovi, ki so pomembne za normalno rast, kot so vitamin D, B12, cink, selen, pri pomanjkanju železa,« našteva Žgavec. »Na srečo se to izpadanje največkrat pozdravi samo, čeprav pacienti zdravilne lastnosti pripisujejo vsemogočemu, kar so uporabljali.«
Vir: Dnevnik
