Albert in Leonida Mrgole

Zgodb o delu z najstniki se jima je nabralo že toliko, da sta jih strnila v obsežno knjigo. Svoje izkušnje bosta danes popoldne delila tudi z udeleženci predavanja v ljubljanski Festivalni dvorani – predavanja, ki ga Zveza prijateljev mladine vsem zainteresiranim brezplačno podarja ob dnevu družin.

Leonida: Ne popolnoma. Res je, da imajo tesnejši in kakovostnejši stik z najstniki starši, ki so že v zgodnjem otroštvu otroku postavljali jasne meje in bili zanj avtoriteta. Vseeno pa lahko vse, kar smo zgradili, porušimo, če na najstnikove pripetljaje ne reagiramo ustrezno. Ko otrok shodi, mu ploskamo, ga spodbujamo. Ko pa želi najstnik vstopiti v samostojno življenje, počnemo ravno obratno: ga oviramo, ker nas je strah, kaj se mu bo zgodilo.

Albert: Najstnika se ne da postaviti na tirnice, mu dati zagon in pričakovati, da bo šlo vse gladko. Marsikdaj starši ne razumejo, da je odraščanje biološka sprememba v razvoju hormonov in možganov, kar najstniki odražajo v svojem vedenju. Njihovi možgani potrebujejo za razvoj stik z novostmi, prijatelji, potrebujejo igrivost, radovednost...

Leonida: To, da jim ne zaupamo, ker se bojimo zanje. Na delavnicah nama najstniki povedo, da jih to strašno moti, in se sprašujejo, zakaj starši strahu preprosto ne delijo z njimi, namesto da jih ovirajo, nadzirajo, se jim posmehujejo, jim govorijo, da niso dovolj dobri ali pa so vredni le toliko, kakršne so njihove ocene.

Albert: Šola je najvišja vrednota pri starših, ne pa tudi pri otrocih. Ti imajo razvojne potrebe, na katere se moramo starši odzivati, in med njimi ni šole. Potrebe se nanašajo na veščine, povezane s samostojnim in odraslim življenjem. Šola jih opremlja z drugimi veščinami.

Albert: Zdaj že osnovnošolci vedo, da je to utvara, starši pa to še vedno verjamemo. Otroci so motivirani za delovanje tam, kjer vidijo smisel, največji smisel pa vedno nastaja prek odnosa s pomembnimi drugimi. To velja tudi za učenje. Otroci, ki so motivirani za šolsko delo, se trudijo največ zato, ker jim je pomemben stik s starši, in zelo redko zato, ker vidijo smisel v znanju, ki vodi do lepše prihodnosti.

Leonida: Čeprav tega ne smemo preveč posploševati. Imamo tudi odličnjake, ki so uspešni zato, da je doma mir, pa takšne, ki si z ocenami kupujejo čas za računalnikom.

Leonida: Razmere zelo vplivajo na starše. Strah nas je. Imava štiri otroke in sama si ne predstavljam, kako naj bi odšli od doma, ko končajo študij. Nimajo kam iti, ne bodo dovolj zaslužili, da bi se lahko odselili. In tudi otrokom je to jasno.

Albert: Uporništvo najstnikov je del razvoja in bi ga morali biti veseli. Odziv na krizo pa se kaže v njihovi apatiji. Najtežje je danes razvajenim otrokom. Bilo jim je odvzeto, da bi si v zgodnjem otroštvu morali za kar koli prizadevati, ker so jim starši vse želje uresničili že vnaprej. Zato so dvakratno prizadeti. Nimajo osebnega vzgiba, da bi se za kaj borili. Po drugi strani pa tudi družbene razmere ne vlivajo optimizma za običajne sanje o prihodnosti. Takšno stanje je precejšnje gojišče depresij in drugih motenj. Zdi se, da nikamor ne moremo nasloviti odgovornosti za posledice, ki nas čakajo v prihodnosti.

Albert: Ti mladi, ki odraščajo z apatijo in poteptanimi sanjami, bodo s to mentaliteto čez nekaj let dajali občuten pečat naši družbi.

Leonida: Predvsem imajo slabše možnosti za osamosvajanje.

Albert: Pred kratkim smo imeli doma na obisku 17-letnico iz Kanade. Od naših otrok se sicer ne razlikuje danes, čez dve leti pa bo imela v primerjavi z mojo hčerko povsem drugačne možnosti izobraževanja in življenja. Slovenski beg mladih v tujino razumem kot obupni poskus pri iskanju možnosti za razvoj svojih potencialov.

Albert: Srednje šole in fakultete se ne odzivajo na potrebe po razvoju potencialov mladih. Poudarjajo se le potrebe gospodarstva.

Leonida: Tudi v osnovnih šolah imajo učitelji težave, ker ni denarja za njihova izobraževanja. V razredu imajo skupaj razvajene otroke, revne, bolne, otroke s posebnimi potrebami in brez dodatnega znanja se težko znajdejo. Za to je odgovorna država.

Albert: To drži. Starši imamo prek svoje starševske vloge veliko moč. Če jo ustrezno uporabljamo, so otroci na nas navezani in prek tega tudi v svojem početju najdejo smisel. Svojo starševsko moč pa lahko tudi zlorabljamo, če se na dejanja otrok ne odzivamo ustrezno.

Albert: Ko se na primer pretirano veselimo otrokovega uspeha ali si belimo glavo z njegovim neuspehom. S tem zaviramo razvoj njegove samozavesti in mu ne pustimo, da bi se učil na napakah.

Leonida: Tudi kadar otrokom ne dovolimo, da delajo napake, in jih ne naučimo napak popravljati. Namesto tega naredimo vse, da bi jih obvarovali nelagodja. Otroke s tem vodimo v neodgovornost, prikrivanje, nesamostojnost, neprodornost, podredljivost. In tudi ti otroci bodo nekega dne starši, ki bi morali biti svojim otrokom trden steber.

Albert: Starši imamo življenjske izkušnje, ki se jih ne da dobiti na internetu. Imamo avtoriteto, vemo, kaj je prav in kaj ne, znamo postavljati meje. Vemo, kakšne so lahko posledice določenih ravnanj. To je starševska trdnost, ki jo najstniki morajo neprestano preizkušati, starši pa ves čas vzdrževati.

Leonida: Vsak človek pa ima tudi šibke točke. Ta področja je treba pri sebi raziskati in jih okrepiti, še preden otrok postane najstnik. Takrat namreč primanjkljaji staršev pridejo najbolj do izraza.

Albert: Zato, ker otroci pač prenehajo biti vodljivi. Starši pogosto hočemo imeti idealne otroke, idealno zdrave, idealno inteligentne, najboljše športnike. Dokler so vodljivi, imamo moč nad njimi. Po devetem letu starosti pa se otroci začnejo postavljati na svoje noge. Od nas ne potrebujejo več stalnega vodenja, ampak prostor za odraščanje. Le stežka smo jim ga pripravljeni dati, ker nam je vodenje všeč. Ampak otroci si svoj prostor za odraščanje priborijo – na bolj ali manj lep način, tudi s pritoževanjem in manj prijetnimi besedami. To bi morali starši razumeti in se ne bi smeli počutiti osebno prizadete.

Leonida: Ko se spuščamo z najstniki v besedne boje, izgubljamo stik z njimi in jim dajemo moč. Počakati moramo, da se njihova jeza poleže, in se odzvati na njihovo slabo voljo. Najstnik namreč predvsem želi biti slišan.

Leonida: Zagotovo ne s skupnim izletom v hribe, če otrok nikoli ni maral hoditi v hribe. Treba je vedeti, kaj ima rad, katero glasbo posluša, katera je njegova najljubša čokolada, kakšne filme rad gleda, kako je ime njegovim prijateljem... Najstniki se pogosto pritožijo tudi, da pravzaprav ne vedo nič o svojih starših. Stik je torej treba vzpostaviti prek pogovora, ne z zasliševanjem.

Albert: Jedro stika so čustva. Pomembno je, da sporočamo otroku, da nam je mar zanj. Na to se bo vedno odzval. Pogosto so tudi najstniki, ki zaidejo v odklonsko vedenje, nekje globoko v sebi prepričani, da staršem ni mar zanje, na kar so se odzvali ravno z zlorabo drog, alkohola, krajami, lažmi ali drugim odklonskim vedenjem.

Leonida: Ob tem opozarjam, da je izjemno pomembno, kako se starši odzovemo takrat, ko otrok naredi nekaj za nas narobe.

Albert: Pa ne le takrat, ko gre za nekaj velikega, pač pa predvsem ob vsakdanjih dogodkih.

Leonida: To, da jih naučimo delati. S tem ne mislim šolskega dela in učenja. Govorim o gospodinjskih opravilih, o delu na vrtu. Ko smo aktivni, smo zadovoljni. Ob delu otroke naučimo natančnosti, vztrajnosti in da je delo lahko tudi zabava.

Albert: Jaz pa menim, da naredimo največ dobrega, če smo prisotni. Veliko staršev je prisotnih v družini le fizično, z mislimi pa so v službi, za računalnikom, ob telefonu, pred televizorjem.

Leonida: Kakovostno druženje z otrokom je včasih možno le ob ugasnjenem telefonu, računalniku ali televizorju. Ali bomo to storili, pa je naša povsem zavestna odločitev.