Leta 1974 je Marina Abramović izvedla strašljiv eksperiment. V galeriji v Beogradu je na mizo položila 72 različnih predmetov, ki so jih obiskovalci lahko preizkusili na njenem telesu na kakršen koli način so hoteli. Nekateri predmeti so bili povsem nedolžni: pero, olivno olje, vrtnice; drugi ne. »Imela sem pištolo z naboji, moj bog. Pripravljena sem bila umreti,« je pojasnila. Po šestih urah je odkorakala okrvavljena in objokana. »Kakšno srečo imam,« še vedno meni in se smeje.
»Najpomembnejša umetnica druge polovice 20. stoletja«
Letos junija Marina Abramović, ki je stara 67 let in se včasih naslavlja z »babico performansa«, odpira novo razstavo v galeriji Serpentine v Londonu. To bo njen prvi performans v Veliki Britaniji, v katerem bo še bolj drzna in ranljiva kot je bila v Beogradu in galeriji MoMA v New Yorku pred štirimi leti. Abramovićeva je v New Yorku izvedla performans Umetnica je prisotna ( The Artist is Present), med katerim je od 14. marca do 31. maja vsak dan osem ur sedela na stolu za mizo in zrla v oči kogarkoli, ki se je vsedel nasproti nje. Nekateri so se smejali, drugi jokali. MoMo je takrat obiskalo rekordno število ljudi, mediji pa je niso mogli prehvaliti ali pa dovolj dobro skritizirati. Fox News je performans spravil v slabo voljo in Abramovićevo so označili kot »neko provokatorko, rojeno v Jugoslaviji«. Kurator v galeriji Whitney pa jo je oklical za »najpomembnejšo umetnico druge polovice 20. stoletja«. Marina je v tem času samo sedela. In sedela. In sedela.
Poglejte si performans v MoMi:
512 ur
Za performans v galeriji Serpentine mora biti tako psihično kot fizično dobro pripravljena. Je na strogi dieti, v kratkem pa se odpravlja v Brazilijo, kjer se bo sestala z nekim šamanom. Obisk bo potrebovala, saj je njen performans poimenovan 512 ur, in toliko časa naj bi Marina preživela v galeriji. Tokrat brez stola in mize. Vsak dan od 11. junija do 25. avgusta bo hodila po galeriji, obiskovalci pa bodo brez plaščev, ur in drugih naprav, da si jo ogledajo. »Samo javnost in jaz ter nič drugega,« je pojasnila. »Predmete sem odstranila. Srečanje pa bo ...« se je nasmehnila. »Nikoli nisem naredila kaj tako radikalnega. To je najmanj materialno kar lahko izvedem.«
Ko je performans slab, je hujši od skoraj vsega, še dobri delčki pa so podvrženi zasmehovanju. Videti je kot prazen papir: ženska se sprehaja po galeriji – kje je tu umetnost? Tisti, ki so nagnjeni k zavijanju z očmi, naj si pogledajo HBOjev dokumentarec o Marininem performansu v MoMi, ki prikazuje, kako se neobetajoča napoved lahko v resničnosti spremeni v neverjetno ganljivo serijo srečanj. Že od mladosti se je Abramovićeva prepuščala ekstremnim fizičnim in psihološkim naporom, da bi gledalcem pomagala izstopiti iz ustaljenih vzorcev razmišljanja. »Medij je telo,« je pojasnila enako kot vsi drugi umetniki performansa, vendar ko se ureže z nožem ali zaleti v zid, to naredi s tako čistim namenom, da gledalca za večno postavi izven njegovih okvirov. To je nasprotje senzacionalizma ali ekshibiconizma – gesta samo-izbrisa v romantičnem smislu – in tri mesece sedeti pri miru ter iskati stik z neznanci je nekaj v kontekstu hitrih in samotnih življenj, ki jih živimo, povsem logičnega. Ni čudno, da so ljudje jokali.
»To je pekel«
»Moraš biti v stanju, v katerem si povsem samozavesten glede svoje zmožnosti ustvarjanja karizmatičnega okolja,« je pojasnila in priznala, da se v zadnjem času ponoči zbuja v paniki glede performansa, ki jo čaka v Serpentine. »To je pekel.«
Celoten članek na Guardianu si lahko preberete tukaj.
Poglejte si še ljubezensko zgodbo med Marino Abramović in Ulayjem:
