Zaupanja v Bruselj bi vendarle moralo biti precej več. Še nikoli prej evropski parlament ni imel večjega vpliva kot zdaj. Naša življenja kroji z odločanjem v 80 do 90 odstotkih zakonodajnih zadev, preostanek ostane za glodanje nacionalnim parlamentom in izživljanje tamkajšnjih domačih egov. Zanimanje volilcev za nacionalne parlamentarne volitve je skorajda vedno korenito večje kot za evropske. Enako velja za kandidate. Prva violina na vasi želi postati vsa strankarska smetana. Kandidatne liste za evropske volitve pa prav pogosto namesto navdušenja pogosto ponujajo zgolj dober razlog za glasno zehanje. So odraz domačega podcenjevanja moči bruseljskih hodnikov vpliva, kjer na vse faze zakonodajnih postopkov preži kar 20.000 lobistov gospodarstva in nevladnih organizacij. Cankarjev Kralj na Betajnovi je vseevropska uspešnica. Živijo ga politične elite od Lizbone do Nikozije, od Helsinkov do Valete.

Strankarski proračuni namenjajo za evropske volitve pogosto zgolj prgišče vsot, s katerimi se razmetava ob kuhanju predvolilnih golažev za nacionalne praznike demokracije. Pomen izbora evroposlancev pa se v najboljši meri dojema kot nekoliko bolj reprezentativen javnomnenjski utrip razpoloženja volilcev pred nacionalnimi parlamentarnimi in lokalnimi volitvami. Povrniti Evropo ljudem je slogan, ki ga v teh dneh ponavlja na tisoče kandidatov za poslanske stolčke v Strasbourgu in Bruslju. Pozorno bomo prisluhnili, ali bo kateremu od njih uspelo jasno in glasno povedati, kdo je Evropo ukradel njenim državljanom. To so bile vse tiste politične elite s polnimi usti Evrope, ki so se krepitve sodelovanja v evropski integraciji lotevale s figo v žepu. Med ponesrečenim sprejemanjem evropske ustave in sanjami o federalizaciji celine so z domačo grudo ne glede na njihovo politično barvo ravnale kot svinje z mehom. Netransparentni Bruselj je le odsev nacionalnih egoizmov, plenilskega ropanja državnih proračunov in nadmoči vplivnejših nad manjšimi državami članicami. Nezaupanje Evropejcev do evropskih institucij gre zato najprej iskati v domačih logih. Čeprav pravega antibiotika za ozdravitev evropskega demokratičnega deficita še ni na vidiku, kazen za evropsko nepopolnost čez dva tedna ne bi smela biti volilna abstinenca. Grozeč vzpon radikalnežev in populistov, ki nastopajo z idejami drobljenja Evropske unije od znotraj ter s sovraštvom do imigrantov in vseh drugačnih, je najslabši možni razplet razočaranih Evropejcev.