Domoljubje in šport gresta pogosto z roko v roki. To ni nikjer tako očitno kot v Združenih državah Amerike, kjer le redko katera večja športna prireditev po 11. septembru 2001 mine brez prepevanja himne, glasnega vzklikanja domoljubnih gesel in preletov vojaških lovcev. Takšno početje se marsikomu zdi pretirano, a verjetno se ne bi zmotili, če bi trdili, da so prav športniki tisti, ki znajo v ljudeh prebuditi največ domoljubnih čustev. Ob vsem tem zato morda ni težko pojasniti veliko razburjenje, celo ogorčenje dela javnosti, ko se športnik zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odloči nastopati pod tujo zastavo.

Izjema pri tem niso niti pregovorno zadržani Slovenci, pa čeprav bi primere, ko se je slovenski športnik odločil za nastop za tujo državo, lahko prešteli na prste dveh rok. Nazadnje se je za takšno potezo odločil kajakaš Jure Meglič, ki bo v prihodnje nastopal za Azerbajdžan, pred več kot dvema desetletjema pa tudi eden naših najboljših košarkarjev Gregor Fučka. Nekdaj eden najboljših evropskih košarkarjev je še v najstniških letih sklenil prevzeti italijanski potni list in se s tem številnim slovenskim navijačem močno zameril.

Prevladalo sodelovanje z uglednim trenerjem

»Ko sem imel 17 let, se mi je ponudila priložnost, da odidem v Trst in nastopim pod okriljem trenerja Bogdana Tanjevića. Takrat sem bil pri Olimpiji in sploh še nisem igral za prvo ekipo. Odločitev za prevzem italijanskega potnega lista je bila zelo težka, a na koncu je dejstvo, da sodelujem z uglednim trenerjem, prevladalo. Če bi šlo za katerega koli drugega trenerja ali klub, te odločitve ne bi sprejel,« razloge za sprejetje ene pomembnejših odločitev v svojem življenju našteje Gregor Fučka. Hkrati poudari, da je veliko vlogo pri tem igrala tudi družina, saj je oče zamejski Slovenec, v Trstu pa živita tudi njegova teta in stric. Kranjčan obenem ne skriva, da je bila ponudba Italijanov za prevzem njihovega državljanstva tudi finančno zanimiva, eden izmed pogojev za njegovo pridobitev pa igranje za njihovo izbrano vrsto.

»Kot mlad igralec sem bolj kot na denar gledal predvsem na lasten razvoj. Prav po zaslugi Tanjevića sem imel priložnost z 18 leti nastopati v prvi italijanski ligi in povrhu še v prvi peterki. Ni prav veliko trenerjev, ki so ti pripravljeni ponuditi takšno priložnost,« pojasni nekdanji košarkar, ki obžaluje, da nikoli ni mogel zastopati svoje države. »Ne glede na vse sem še vedno Slovenec. Državljanstvo tu nima nobene veze. Da sem kot Slovenec igral za Italijo, jemljem kot pozitivno stvar, saj Slovenije kot mlade države takrat številni niso poznali. V Italiji so me vedno imeli za zamejskega Slovenca, kar so tamkajšnji mediji vselej pisali, sam pa tega nisem nikoli tajil.« Fučka je še prepričan, da je imel zaradi svoje odločitve v karieri več koristi kot škode, žvižge in zbadljivke, ki so mu jih namenili slovenski navijači na tekmah, pa je sprejel kot nekaj običajnega, zato jih je preslišal in si jih ni jemal k srcu. »Tisti, ki te poznajo in vedo, kakšna oseba si, štejejo največ, ostalo je nepomembno.«

Človek je pri velikih življenjskih odločitvah vedno sam

Burnim odzivom ni mogel ubežati niti biatlonec Jakov Fak, ki je po osvojitvi olimpijskega brona leta 2010 prevzel slovenski potni list. Njegova odločitev je bila zaradi medsosedskega rivalstva Hrvaške in Slovenije medijsko še toliko odmevnejša, pozabiti pa ne gre niti na dejstvo, da naši južni sosedi veljajo za velike domoljube. »Pravzaprav nisem doživel niti ene direktne kritike, bolj so jih izražali posredno in seveda so bili spletni forumi polni neprimernih komentarjev, ki pa jih je bilo bolje takoj pozabiti. Z rezultatsko uspešnostjo sem, vsaj tako upam, odgovoril vsem,« o kritikah na račun svoje odločitve odgovarja 26-letnik iz Mrkopalja. Ali se je zaradi tega športnik komu resneje zameril, sicer ne ve, a trdi, da je bila odločitev pravilna in bi danes navzlic dejstvu, da je bila menjava reprezentance zanj zelo stresna, ravnal enako. »Na Hrvaški biatlonski zvezi so mi tedaj povzročali veliko težav in mi kljub jasnemu dogovoru oteževali prehod. Danes se tega raje ne spominjam več in nerad govorim o tem. Odločitev in tudi sam prestop sta bila seveda stresna, vendar nujna, da bi lahko nadaljeval razvoj v vrhunskega športnika. Zelo, zelo veliko sem razmišljal o svoji odločitvi, vendar sem ves čas tudi treniral in s tem poskušal zmanjševati pritisk stresne situacije. Pravo spoznanje, ki sem ga pridobil iz te izkušnje, je, da sem kljub vsem ljudem, ki so mi na tej poti stali ob strani, pri velikih življenjskih odločitvah vedno sam.«

Zaradi skrhanih odnosov pred prelomno odločitvijo

Pred prelomno odločitvijo, ki sta jo sprejela tako Fučka kot Fak, je zdaj naša druga najboljša teniška igralka Tadeja Majerič. V aprilu je namreč v medijih odjeknila novica, da 23-letnica resno razmišlja o igranju za Bosno in Hercegovino. »Jabolko spora so skrhani odnosi s Teniško zvezo Slovenije, ki vsaj v preteklem letu ni delovala najbolje. Stanje se zdaj rahlo izboljšuje, vendar lahko povem, da je do tega prišlo morda tudi zaradi prepogostih menjav ljudi na zvezi. Težava je bila zlasti v komunikaciji, saj so me v preteklosti vedno prepozno kontaktirali ali pa me sploh niso poklicali za sodelovanje na pokalu Fed,« pravi Tadeja Majerič.

Mariborčanka sicer trdi, da si želi zgladiti spore in igrati za državo, v kateri je nenazadnje odraščala, pri tem pa zavrača namigovanja, da je nastop za Slovenijo pogojevala z denarnim plačilom. »Za te očitke sem prvič slišala iz medijev in so me močno ujezili, saj to sploh ni bil vzrok za moj nenastop. Kasneje so se mi zaradi tega opravičili, vendar gre vseeno za hude obtožbe. Še enkrat lahko povem, da so me pri zvezi poklicali le tedaj, ko so me potrebovali, pred tem pa se z mano sploh niso slišali.« Svetlolaska še vedno premišljuje, ali se bo odločila za ključni korak. Trenutno je z bosansko zvezo še vedno v fazi pogovorov, a zatrjuje, da bo javnost o tem najverjetneje seznanjena še do konca poletja. Kljub temu pa lahko že zdaj z veliko gotovostjo trdimo, da bo v primeru njenega igranja za tujo državo odločitev v javnosti gotovo odmevala.

Burne reakcije nekaterih navijačev nas lahko čudijo

Po odgovor, zakaj je odziv javnosti na športnikovo odločitev, da nastopa pod tujo zastavo, tako vihrav, smo se obrnili k športnemu psihologu, mag. Alešu Vičiču, ki poudarja, da je takšnih primerov v našem prostoru relativno malo. Označevanje tekmovalca za izdajalca ali celo prodano dušo, kot je mogoče prebrati mnenja nekaterih uporabnikov na medmrežju, je zato nesmiselna. »Moramo razumeti, da gre tu za posamezne primere, kjer ima vsak športnik za takšno odločitev zelo različne in osebne razloge. Daleč od tega, da gre za množičen, skrb zbujajoč pojav, za katerega bi se bilo treba blazno razburjati. Burne reakcije nekaterih navijačev nas zato lahko čudijo. Druga stvar, ki jo je treba še povedati, pa je, da bodo prav mnenja najbolj razočaranih in emocionalno vpetih ljudi tudi najbolj odmevala. Pred očmi imamo tako zgolj tiste, ki se nad tem razburjajo, medtem ko za mnenja preostalih ne vemo. Tu gre zato za nekakšen pristranski vzorec opazovanja, saj mnenja tihe večine, ki športnikovo odločitev razumejo, ali pa se z njo strinjajo, ne slišimo.« Aleš Vičič ob tem dodaja, da bi se marsikdo odločil povsem enako, če bi se le poglobil in skušal razumeti motive športnikov za takšno odločitev. »To je pri vsem tem še najbolj smešno. Velikokrat gre povsem za eksistencialne razloge. Kar je vsakemu človeku pomembno, je, da vidi, da lahko po neki drugi poti uresniči svoje želje. Ta druga pot je lahko za športnika odhod v tujino, kjer bo imel boljše razmere za treninge in napredek.«

Zahteve tistih, ki od športnikov terjajo, da interese države in njene javnosti postavijo pred lastne, bi tako lahko označili za dvolične, čemur Vičič pritrjuje. »V globoki psihološki naravi vsakega posameznika je, da najprej poskrbi za svoje potrebe. Gre za neke osnovne človeške potrebe, ki jih je treba zadovoljiti: po preživetju, po sprejetosti, po uspešnosti. Če tega ne moreš storiti v domači nacionalni kulturi, storiš to nekje drugje.«