Če Conchita Wurst ne bi obstajala, bi si jo bilo treba izmisliti. Odraža vse to, kar bi Evropa rada bila. Toda podoba odprtosti in tolerantnosti je na stari celini pod udarom gospodarske krize dobila hude brazgotine. Na celini samoopevane tolerantnosti do drugačnih na vse več podpore, čeprav še vedno manjšinske, naletijo netilci sovraštva do tujcev, imigrantov, istospolnih in drugače mislečih. Zmaga Conchite Wurst s pravim imenom Tom Neuwirth je v prvi vrsti zmaga šovbiznisa. Je pa tudi triumf zaspale liberalnosti Evrope, ki ji očitno v pogosto geopolitično dolgočasnih razdelitvah Eurosongovih glasov prijateljskim državam uspe najti posluh in nagrado za drugačne umetnike, ki znajo poenotiti kulturno raznoliki sever in jug, vzhod in zahod celine. Prav s tem namenom rušenja stereotipov in predsodkov, ki jih je doživel na lastni koži, je Tom v življenje priklical Conchito Wurst. Njegov umetniški projekt je bil kronan z evropskim glasbenim grammyjem, ki so ga v šestdesetih letih obstoja vedno znova pobirali karakterno ne preveč izstopajoči pevci.
Teptali so ga
Conchita Wurst s pravim imenom Tom Neuwirth je vse prej kot to. Dolgolasa diva z brado, ne preveč vsiljivo podloženim modrčkom in vitkim stasom, ki bi ji ga zavidala še kakšna prava ženska, je kot fant odraščal na avstrijskem Štajerskem v Bad Mitterndorfu z dobrimi tri tisoč prebivalci. Že zgodaj v mladosti je danes 25-letni umetnik odkril svoja istospolna nagnjenja. Starše je nekega dne prosil, če lahko namesto hlač dobi krilo. Čeprav so ga sprva čudno gledali, je bila njihova podpora sinu samoumevna. Drugače je bilo z okolico. Če so zgodbo s krilom njegovi sošolci in učitelji razumeli kot začasno eskapado, je bilo povsem drugače, ko je nekega dne polno našminkan gulil šolske klopi. Zagrozili so mu celo z izključitvijo. Veliko ljudi ga je teptalo, a ga niso uspeli potolči. »Samo močnejši sem postajal,« se spominja napadov.
Prisila nikoli ni bila način vzgoje Tomovih staršev. Čeprav je odraščal v drugem času, ko je bila homoseksualnost povezana s precej več tabuji kot danes, in povrhu sredi konservativnega vaškega okolja, staršem nikoli ni padlo na pamet, da bi določali, koga sme Tom imeti rad. Prav tako ga kot lastniki majhnega gostišča nikoli niso prepričevali, da bi stopil po njihovih stopinjah v hotelirsko-gostinski posel. Toma je vedno vleklo v estradne vode. Da bo pot iz srednje modne šole v Gradcu do svetovne slave s pomočjo Eurosonga tako kratka, strma in polna tudi neprijetnih vijug, verjetno ni sanjal niti v najbolj divjem snu.
Zanimiva izbira imena
Kot Tom Neuwirth je prvič nastopil na televizijskem izboru talentov leta 2006 in se nato za nekaj let umaknil izpod soja žarometov. Slavo si je pripel pet let pozneje pod novim imenom, spet na televizijskih zaslonih. Rojena je bila brhka Kolumbijka Conchita Wurst, ki je umetniku dala še močnejši glas za razširjanje sporočila strpnosti. »Ni pomembno, kdo si in od kod prihajaš,« vedno znova pove Conchita Wurst, ki ji je Neuwirth spisal cel življenjepis in jo tudi imaginarno poročil z Južnoameričanom. Imigrantska pevka je čez noč osvojila avstrijski narod. Kot celota je s svojo podobo, nastopom in tudi imenom Avstrijce izvlekla iz ravnodušja.
Hihitanja in muzanja nad novo avstrijsko zvezdo, kjer so v zadnjih desetletjih kraljevali Falco, Christina Stürmer ali DJ Ötzi, so bila glasna tudi zaradi njegovega imena. Ob tem, da je Conchita lepo špansko ime, v južnoameriškem slengu pomeni tudi pogovorni ljubkovalni opis za ženski spolni organ. Priimek Wurst je pravi antipod oziroma dopolnitev Neuwirthove izbire imena svojega alter ega. V avstrijskem jeziku wurst pomeni klobasa, pogovorno se ta izraz uporablja tudi za moški spolni organ. Če se je Neuwirth s tem poimenovanjem hudomušno poigral in poskrbel za številne besedne igre ter obogatitev avstrijskega repertoarja šal, pa kot pravo razlago izbire imena uporablja predvsem drugi pogovorni pomen besede wurst – vseeno. To je njegovo glavno sporočilo – izvor ljudi je popolnoma nepomemben, važno je le njihovo srce. In v Tomovem telesu bijeta dve veliki. Svojo vlogo Conchite Wurst je izpili do te mere, da po povprečno 40-minutni preobrazbi ličenja iz moškega v žensko kot gospa želi popolno spoštovanje njegove nove identitete. In ga tudi dobi. Največja oboževalka Conchite je Neuwirthova 76-letna babica. Obožuje ga gledati med stilsko preobrazbo, redno pa brska tudi po Conchitini garderobi in si sposodi kakšno bleščeče oblačilo.
Evropski fenomen
Ko se je Conchita Wurst začela pojavljati na avstrijskih odrih in je naglo postajala vse bolj popularna, navdušenje avstrijskih množic ni vseh prepričalo o novi tolerantnosti alpskega naroda. Med njimi je bil pisatelj Stefan Griebl. Conchito Wurst je razumel predvsem kot figov list avstrijskega naroda za njeno brezsramno malomeščanskost. »Klobasa ne bo spreobrnila šovinistov in homofobov k večji tolerantnosti,« je zapisal. Skromno je upal, da bo njena pojava povzročila vsaj to, da si bodo tudi drugi ljudje več upali. Dejansko je ob določitvi Wurstove za avstrijsko zastopnico na Eurosongu izbruhnilo kar precej homofobije. Ko je lansko drugouvrščeno na izboru za Eurosong nacionalna RTV letos brez novih izborov imenovala za predstavnico Avstrije na Danskem, je to na spletnih socialnih omrežjih izzvalo precej ogorčenja. Na facebookovi peticiji se je pod poziv, da se Wurstovi prepove zastopati njihovo državo, podpisalo kar 38.000 ljudi.
Conchita Wurst je avstrijski, sedaj evropski fenomen. Njen uspeh je le delno odraz avstrijske družbe, kjer ima približno tretjina prebivalstva o sprejemljivih političnih stališčih in tolerantnosti precej drugačen pogled. Po zadnji javnomnenjski raziskavi inštituta SORA namreč kar 30 odstotkov anketiranih meni, da je nacionalsocializem imel tudi dobre prvine, prav tolikšen odstotek ljudi pa si sedaj na oblasti želi močnega voditelja, ki mu ne bi bilo treba skrbeti zaradi parlamenta ali volitev. Na bližajoče se evropske volitve Svobodnjaška stranka odhaja z nahrbtnikom protipriseljenske retorike, evroskepticizmom in tudi antisemitskimi izjavami. Volilne napovedi ji obetajo tretje mesto s približno dvajset odstotki glasov.
Ko je Wurstova po zmagi na Danskem priletela na Dunaj, je prvo avstrijsko zmagovalko Eurosonga po mamam in mladenkam všečnemu Udu Jürgensu pozdravila bučna množica navdušenih. 48 let po njegovi zmagi s še vedno zimzeleno Merci, Chérie je Avstrija slavila nov popevkarski triumf. »Merci, Conchy!« so ji v časopisu Die Presse čestitali za povratek Avstrije na popevkarski Olimp Evrope. Če bo tudi Evropa lahko čez dva tedna rekla »Thank you, merci, grazie, danke, hvala!« v izognitev pohodu radikalistov in populistov v evropski parlament, bo odvisno predvsem od tega, ali se bo glasovalno navdušenje s fotelja prelilo tudi v sprehod do volišč. Drugi del preizkusa Eurosonga je šele pred vrati.
