Od kleti v VIII. bloku študentskega naselja v Rožni dolini do šestega in sedmega nadstropja XIV. bloka prvi študentski radio v Evropi brez presledkov skrbi za razvoj kulture, izobraževanje in avantgardno medijsko delo z dobro mero provociranja in opozarjanja na dogajanje v družbi in na njeni margini. Odkar svoj program predvaja tudi prek spleta, pa njegov signal »njese« celo do Hrastnika in še dlje.

»Večina moje novinarske formacije je potekala na Radiu Študent,« pojasnjuje Ervin Hladnik - Milharčič, ki je na RŠ preživel obdobje med letoma 1977 in 1984. »Vse, kar danes znam, sem se naučil tam. Navzven je deloval kot anarhistična destruktivna sila, ki je imela popolnoma ironičen odnos do vsakega reda, pri delu pa je zahteval urejenost. Poslušalci so to znali ceniti. Trik je bil v tem, da zadevo narediš brezhibno, a brez togosti, ki je prevladovala takratne medije.«

Valilnica kadrov

Radio Študent tudi po 45 letih delovanja ostaja edini resni poligon za mlade, ki imajo kaj povedati, je prepričan Anže Tomić, nekdanji novinar RŠ in urednik spletne strani, ki je na RŠ preživel čas med letoma 2006 in 2012, danes pa je spletni urednik Mladine in začetnik podcastovskega portala Apparatus.

»V Sloveniji bi težko našli institucijo, ki že toliko let proizvaja dober novinarski kader,« pojasnjuje Tomić. »Ta izobraževalna nota se velikokrat pozablja, ko ljudje govorijo o Radiu Študent, a ni medijske hiše, ki bi na letni ravni naredila toliko avdicij in skozi svoj program izobraževanja spravila toliko mladih.«

»Večina tistih, ki so v času mojega urednikovanja kulturi pisali kritike razstav, glasbe, knjig, se je kasneje s pisanjem ukvarjala profesionalno,« pa se svojega časa na RŠ v zgodnjih sedemdesetih spominja Matjaž Hanžek. »Tu je bila res valilnica strokovnjakov.«

»Tu so bili odlični sodelavci vseh vrst. Od zgodovinarja Petra Vodopivca, pravnika Cirila Ribičiča do etnologa Damjana Ovsca,« pove Igor Vidmar, ki je na RŠ prišel z začetkom sedemdesetih. »V duetu z arhitektom Marjanom Paternostrom sta bila prvi briljantno duhoviti 'talk show' zvezdi slovenskega etra. Pa tudi ultrainformirani glasbeni sodelavci a la Stane Sušnik, Tomo Pirc, Dragan Bulič, s katerimi smo se 'politiki' na RŠ sicer včasih prepirali. No, potem so šli na Val 202.«

Marginalni medij, ki je postal steber

Da je RŠ neformalna akademija radijskih in medijskih ustvarjalcev, je prepričana tudi odgovorna urednica radia Martina Dervarič, ki hkrati opozarja, da RŠ ostaja zvest svojemu izvornemu namenu, informiranju študentov in poslušalstva nasploh – ponuja jim vsebine, ki jih drugje ne bi zasledili. »RŠ vsa ta leta vključuje obrobne, marginalizirane ali drugačne zapostavljene skupine, pa naj so to brezdomci, istospolno usmerjeni, manjšine, skupnosti.«

Radio je sicer začel delovati leto po valu protestov, ki je leta 1968 zajel Evropo in se ni zlomil niti na severozahodni meji Jugoslavije. Šlo je za nekakšno darilo študentom v upanju, da jih bo možnost večjega informiranja pomirila. Predstave, da bo prvi tovrstni radio v Evropi zgolj nekakšna oglasna deska, pa so se izkazale za napačne najkasneje z zasedbo filozofske fakultete leta 1971. Vplivno politično vlogo je igral vse do konca osemdesetih, prek procesa proti četverici JBTZ vse do osamosvojitve. S podporo pa je leta 1993 pomagal tudi pri zavzetju na rušenje obsojenih nekdanjih prostorov JLA na Metelkovi.

Tudi sicer je v osemdesetih doživel pravi razcvet, ko je počasi postajal osrednji informativni medij. »Začel je kot popolnoma marginalni medij, z ambicijo biti marginalni medij,« se spominja Hladnik - Milharčič. »Vse več poslušalcev pa je začel pritegovati, ker smo ljudje, ki smo tam delali, zelo resno jemali idejo, da je to, kar objavljamo, res in da je lepo povedano. Kljub skromnemu obsegu programa se je takrat začelo RŠ dojemati kot enega od stebrov, okoli katerega si si zgradil predstavo sveta.«

Radio Študent je bil vselej tudi ustvarjalec glasbenih trendov v Sloveniji. V sedemdesetih se ga povezuje predvsem s širjenjem punka, odgovoren pa je tudi za festival Novi rock. Svojo glasbeno angažiranost danes nadgrajuje z lastno založbo, prenehal pa ni niti z organizacijo glasbenih dogodkov, kot sta Klubski maraton in festival Tresk.

Kljub zavidanja vredni tradiciji pa je za Radiem Študent precej naporno leto. Dervaričevo predvsem moti, da se kot odgovorna urednica ne more povsem posvetiti programu, temveč mora RŠ izgubljati energijo v pogajanjih »z enostranskimi in ozkogledimi interesi izvršilnih organov ŠOU«. Pritiski na RŠ so tudi sicer bolj pravilo kot izjema v njegovih 45 letih obstoja.

Biznis in ideologija medij spremenita v propagando

»Eden od razlogov za delo na RŠ je bil tudi neprestani upor pritiskom oblasti, ki jih sicer kaj posebej hudo nisem čutil,« se spominja Hanžek. »Bolj je šlo za postavljanje pogojev pri imenovanju odgovornih urednikov v zameno za več financ. Bila je tudi želja, da bi Radio Študent postal del Radia Slovenija. Vedeli smo, da bi bil to konec, zato smo raje ostali brez honorarjev.«

»Honorarji so bili minimalni,« pravi tudi Vidmar. »Vendar mi je RŠ odpiral vrata v jedro tedaj burne nacionalne politike, ko so trdorokci v vodstvu Zveze komunistov obračunavali s kolegi 'liberalci'. Ko pa so začeli lustrirati še neortodoksne profesorje na moji FSPN (sedaj FDV), med njimi Tineta Hribarja in Veljka Rusa, sem naredil za RŠ prispevek na to temo, ki pa je bila v režimskih medijih prepovedana, zato sem bil jaz lustriran, pa še vodstvo RŠ. Vrnil sem se čez štiri leta kot pank DJ in voditelj oddaje Rock Fronta.«

»V našem času smo se ukvarjali z vprašanjem svobode izražanja in vprašanjem izražanja svobode, sovražnik pa je bila država, ki je svobodo omejevala,« razliko med današnjimi in nekdanjimi pritiski na RŠ opisuje Hladnik - Milharčič. »Ko je država padla, je nastal drug problem. Sedaj lahko rečeš, kar ti pade na pamet, medij pa ni več ideološko orodje, temveč biznis.«

Da so bili pritiski s strani ŠOU vselej prisotni, se spominja tudi Tomić, a dodaja, da je bilo nekoč na vrhu ŠOU več posluha za RŠ. »Trenutna garnitura pa daje občutek, da misli, da vodijo podjetje, študentsko organiziranje pa pač ni podjetje.«

Hladnik - Milharčič v predstavi, da je radio profitni servis, sicer ne vidi težave, a se mu zdi ključno, kdo ga ima v rokah, uredništvo ali marketing. »To je problem vseh medijev,« opozarja. »Če kateri koli marketing odvzame avtonomijo uredništvu, boš zopet dobil zgolj platformo za predvajanje propagande.«