Človek se ob tem lahko samo zgrozi. Ne samo, da je za omenjena mladeniča edini razlog, da vinjena ne sedeta za volan, ta, da ju ne bi ujeli policisti, naslednjič, ko bo možnosti, da ju dobijo, manj, bosta zaradi tega očitno naredila prav to. To se pravi, da vsa opozorila, vsi načini ozaveščanja prek različnih informacijskih kanalov in vse grozljive zgodbe žrtev prometnih nesreč, v katerih je bil posredi alkohol, ne zaležejo. Ne, nekaterih več kot očitno še vedno ne skrbi, do kakšne tragedije lahko pripelje njihovo početje, temveč le to, da jih pri tem ne bi dobili policisti. Da ne bi plačali kazni. In tako kot za marsikaj pri nas se tudi pri tem lahko vprašamo – kaj za vraga smo naredili narobe?

A tudi v tem primeru je vprašanje postaviti precej lažje kot nanj odgovoriti. Bi se pa del odgovora zagotovo glasil, da nismo naredili dovolj. Da nekaj smo, navsezadnje govorijo številke: če so bile še leta 2007 nesreče s smrtnim izidom, ki so jih zakrivili alkoholizirani povzročitelji, 104, se je v naslednjih letih trend zniževal – že leto kasneje je bilo takšnih 68, nato pa po vrsti 48, 46, 31, 43 in lani 35; to se pravi, da jih je bilo lani trikrat manj kot še pred šestimi leti. A po drugi strani se je po strmem padcu krivulja ustalila in začela nihati. Kar pritrjuje temu, da bi lahko (in bi morali) narediti več. Da smo naredili dovolj, pa bomo resnično lahko rekli šele, ko se bomo močno približali ali celo dosegli nič več in nič manj kot ničlo. In ko na besede iz zgoraj omenjenega pogovora nihče ne bo niti pomislil, kaj šele, da bi jih na glas izrekel.