Ustvarjalnost v šoli, 2.

Kot da je naša maksima reklama. Analiza več kot stoletnega razvoja reklame kot žanra kaže na njen namen in iz njega izoblikovan vzorec: ponuditi hitro plačljivo rešitev nekega problema ali pa vzbuditi potrebo po hitrem zadovoljevanju in reševanju izmišljenih problemov. Da ne bo pomote, reklama kot besedilo pri tem ni prav nič kriva. Odgovornost gre iskati v naravnanosti družbe v pohlep (po denarju, oblasti, »uspehu«, po obvladovanju drugih in vsega okoli sebe), v družbenem priznavanju le-te in v zadnjem času v nerazsodni potrebi po čim hitrejšem doseganju takih ciljev. Tako družbeno in kulturno vzdušje je idealno za neustvarjalnega človeka. V čem se praviloma prepozna razliko med ustvarjalnimi in neustvarjalnimi? Ustvarjalni so izvirni, kritični, odgovorni, o njih govorijo njihova dejanja sama. Neustvarjalni nekritično povzemajo trenutno razvpite družbene vzorce, izogibajo se odgovornosti, želijo biti dopadljivi, so ambiciozni, željni hitrih, brez garaškega dela pridobljenih »uspehov«, največkrat na račun drugih, svoja dejanja poveličujejo sami.

Problem sodobnega izobraževalnega sistema (od vrtca do univerze) vidim prav v tem, da s svojimi usmeritvami (zakoni, merili, učnimi načrti) programira razvoj prav takega človeka. Pri tem pa ustvarja lažno humanost, ker vsem, ne glede na njihove fizične, intelektualne ali čustvene zmožnosti, obljublja hitre rešitve problemov in uresničitve želja. Kot da živimo v nekem kibernetičnem oblaku. Če sem humana, človeka sprejmem, kakršen je, ga spoštujem, upoštevam njegove potrebe, mu pomagam razvijati njegove sposobnosti, toda hkrati sem realna, in prav s tem humana, ne ustvarjam mu namreč lažnih pričakovanj. V taki fiktivni humanosti se v naši šoli izgubljajo učenci, ki bi bili zagotovo lahko ustvarjalni in realizirani vsak na svojem področju, eden kot kamnosek, drugi kot zdravnik. Splošna kriza duha se kaže v sodobnem pojmovanju izobraževalnih ustanov in posledično v njihovem delovanju. Te se morajo same obnašati kot kake reklame. Obljubljati, da bodo na hitro dosegle nemogoče, iz vseh učencev, ne glede na njihovo zanimanje in sposobnosti, brez učenčevih naporov, ustvarile vrhunske strokovnjake po podobi družbenih idealov. Zato se pojavi hitro, »objektivno«, poudarjeno formalistično vrednotenje dosežkov, tako učenčevih kot učiteljevih. Za poglobljeno, kritično presojo kvalitete vsebine ni niti časa niti poguma, biti zanjo odgovoren, podcenjujoče je označena kot »subjektivna«. Okolje, ki že tako živi v oblaku reklamnih obljub, in starši, del tega okolja, praviloma nekritični tudi do svojih otrok, od šole pričakujejo nemogoče, ne glede na zmožnosti mora biti njihov otrok po šolskih merilih uspešen. Odpre se začarani krog lažne uspešnosti, lažnih pričakovanj, nezdravih ambicij, ki se v družbi razpihnejo kot milni balon. Ta se pri nas še ni razpočil. Raje kot da bi stopili na realna tla, ga napihujemo, zamižimo na obe očesi in vsem, ki v bistvu družbo uničujejo zaradi nezmožnosti opravljati svoj poklic, odpustimo, ker smo »humani«.