Mednarodne institucije, ki se ukvarjajo z napovedovanjem gospodarskih gibanj, so včeraj presenetljivo sporočile, da bo svetovno gospodarstvo letos vnovič padlo v recesijo. V razvitih državah OECD, kamor sodi tudi Slovenija, naj bi bruto domači proizvod (BDP) letos padel v povprečju kar za tri odstotke, kar je najgloblji letni padec od leta 2008, ko je svet zajela zadnja finančno-gospodarska kriza. Oživljanje gospodarstva v zadnjih četrtletjih so ustavile alarmantne ugotovitve raziskovalcev organizacije izvoznic nafte OPEC, da so svetovne zaloge nafte skoraj za polovico nižje, kot so predvidevali.

Poleg izjemnega skoka cen nafte in naftnih derivatov so se na izjemno slabe napovedi prvi odzvali vlagatelji. Vsi osrednji indeksi svetovnih borz od ZDA do Japonske so v včerajšnjem trgovanju zaradi panike, ki so jo povzročile napovedi, izgubili več kot deset odstotkov vrednosti, in podobne padce je pričakovati tudi v prihodnjih dneh. Močno se je podražilo zadolževanje držav; za slovenske desetletne obveznice kreditorji vnovič zahtevajo skoraj sedemodstotne donose, zaradi česar je Slovenija dejansko izgubila dostop do mednarodnih finančnih trgov. V državah PIIGS, ki si še niso opomogle od zadnje krize, so slabe napovedi na ulice vnovič pognale na desettisoče protestnikov. Iz vladnih kabinetov je namreč že slišati izjave, da bo potrebno dodatno javnofinančno zategovanje pasu.

Ste morda pomislili, da bi poklicali svojega borznega posrednika, naj takoj proda tiste delnice, ki jih še imate v slovenskih bankah, da vam jih država ob podržavljenju bank ne bo izbrisala? Ste si morda premislili glede nakupa novega avtomobila, ki ste si ga še včeraj ogledovali v prodajnem salonu? Če imate podjetje, ste morda pomislili, ali bodo vaši naročniki zaradi padca povpraševanja preklicali naročila? Ste morda pomislili, ali je večja investicija v proizvodnjo, ki jo načrtujete že nekaj časa, ob takšnih napovedih sploh še finančno vzdržna?

Težave z napovedovanjem

Naj vas potolažimo, da je zgornji scenarij izmišljen in da se svetu z veliko verjetnostjo letos ne obeta nova recesija. Poudarimo še enkrat, z veliko verjetnostjo, izključena pa ni. Tale uvod naj velja kot ponazoritev velikega problema, ki ga v sebi nosi ekonomsko napovedovanje – nevarnost samouresničujoče se napovedi. Napovedovalci s svojimi informacijami vplivajo na obnašanje akterjev v gospodarstvu in lahko tako dejansko povzročijo krizo ali pa jo celo poglobijo, čeprav brez napovedi krize te morda sploh ne bi bilo. Pričakovanja so namreč izjemno pomembno »gorivo« gospodarstva, okoli česar so nastale cele teorije in nešteto raziskav.

Ekonomisti se pri pojasnjevanju težav, ki jih imajo pri napovedovanju gospodarskih gibanj, pogosto zatečejo k primerjavam z vremenarji. Tako kot v ekonomiji tudi v meteorologiji veljajo določene zakonitosti. Na primer o tem, kako se zračni tlak spreminja z višino, kako se spreminja temperatura, o tem, kako nastajajo vetrovi, padavine, kako morski tokovi vplivajo na vreme itd. Na podlagi teh fizikalnih zakonitosti in realnih podatkov, ki jih dobijo z opazovalnih postaj, meteorologi z zelo zmogljivimi računalniki in modeli računajo vreme. Najbrž se vam je že zgodilo, da ste zanašajoč se na napoved vremenarjev od doma odšli v sandalih, potem pa vas je popoldne zalil dež. Še huje, vremenarjem ne uspe (vedno) napovedati toče, poplav, divjanja tornadov itd. Čeprav so lahko posledice teh izrednih dogodkov celo usodne, jih zato še ne pošiljamo na odpad zgodovine, tako kot ekonomske napovedovalce, ki so v primerjavi z vremenarji v še bolj nezavidljivem položaju. S svojimi napovedmi namreč vplivajo na akterje, ki jih opazujejo; vremenarjem se ni treba bati, da bi se dež ulil samo zato, ker so ga napovedali.

Eden glavnih očitkov ekonomiji kot vedi, še posebej od izbruha zadnje finančno-gospodarske krize leta 2008, je, da ni napovedala gospodarske krize. Doktor ekonomije Igor Masten, ki se že več kot desetletje ukvarja z ekonomskimi modeli, opozarja, da problem bolj kot v akademski ekonomiji leži v ekonomski politiki. »Če ekonomisti konsenzualno napovedo krizo in politika verjame, da se bo kriza zgodila, jo bo poskušala preprečiti. Seveda ob predpostavki, da verjamemo, da lahko ekonomska politika krizo prepreči. Do krize zato ne pride. Napoved je bila torej napačna, ker se ni uresničila. Druga možnost seveda je, da se ekonomska politika na napoved ne odzove. Vendar gre tu že za teorijo zarote v smislu doktrine šoka Naomi Klein, da je za spremembe v nasprotju z vrednotami blaginje treba ustvarjati umetne šoke.« Ključno vprašanje torej je, ali je na primer Ameriška centralna banka (Fed) za preprečitev krize vodila pravo ekonomsko politiko ali ne, pravi dr. Masten in dodaja, da je za nazaj seveda lahko biti pameten.

Glede samega napovedovanja dr. Masten pravi takole: »Vprašanje je, ali je mogoče oblikovati dovolj kompleksen model, ki bi zajel vse posebnosti sveta v eno veliko črno škatlo. To bi pomenilo, da bi iz življenja izginila slučajnost, kar bi življenje naredilo zelo dolgočasno.« Ekonomisti kriz v obsegu, kot je bila zadnja, enostavno nikoli ne bodo mogli uspešno napovedovati, in to iz povsem preprostega razloga – kriza je že po sami definiciji izjemen dogodek, poudarja dr. Masten.

To je približnost tako, kot da bi od nogometnih strokovnjakov zahtevali, da povsem natančno napovedo rezultate vseh tekem. Čeprav je vsem jasno, da je verjetnost, da bo zadnjeuvrščeni klub na lestvici premagal vodilni klub, zelo majhna, se to vseeno lahko zgodi. Preprosto gre za naključje, in tudi pri točnosti napovedi gre na neki način za naključje. Kljub temu bomo za nasvet o tem, kdo bo zmagal na neki tekmi, raje vprašali nekoga, ki že dolga leta spremlja nogomet, kot popolnega »avtsajderja«.

Marsikdo se najbrž sprašuje, zakaj v modele ni mogoče vključiti takšnih izjemnih dogodkov. To so ekonomisti že poskušali, prav z zadnjo krizo, a rezultati so bili neuporabni. Modeli so dobro delovali, ko so jih testirali na podatkih, vključno s kriznimi leti. Ko pa so z njimi poskušali napovedati prihodnja gospodarska gibanja, so povsem zatajili. Če se znova vrnemo k nogometu; če bi zmagi zadnjega na lestvici pripisali večjo verjetnost, kot jo kaže zgodovina nogometa, bi nogometni model napovedovanja v normalnih dvobojih (pre)večkrat usekal mimo. Stavničarji bi najbrž lahko kar zaprli svoj posel.

Potrebo po napovedovanju so rodile prav krize

Da bi razumeli pomen napovedovanja gospodarskih gibanj, bomo čas zavrteli za približno eno stoletje nazaj. Šli bomo v ZDA, natančneje v Massachusetts na začetku 20. stoletja. Tam so se namreč rodile prve sodobne napovedi gospodarskih gibanj, zanje pa je bil zaslužen poslovnež Roger Babson.

Z današnje perspektive kritiziranja ekonomistov, da niso napovedali krize, je nekoliko ironično dejstvo, da se je potreba po napovedovanju gospodarskih gibanj rodila prav iz velikih gospodarskih negotovosti in panike, ki so takrat pretresale svet. V napovedovanju prihodnjih gospodarskih gibanj so namreč vlagatelji, poslovneži pa tudi navadni ljudje našli »uteho«, da dogajanja v gospodarstvu le niso povsem naključna, ampak sledijo določenim vzorcem, ki jih je mogoče napovedovati. Pojavila se je ideja o tako imenovanih poslovnih ciklih. Babson je verjel v trende in je tako na podlagi preteklih dogajanj sklepal o prihodnjih gibanjih.

Če je bil Babson začetnik gospodarskih napovedi – mimogrede, napovedovanje je bilo takrat za mnoge, tudi za Babsona, precej donosen posel – je bil njegov naslednik Irving Fisher tisti, ki je dal zagon današnjim modelom napovedovanja. Fisherja je namreč zanimalo, kako deluje ekonomija, kakšni so torej vzroki in posledice določenih odločitev, iz česar se je rodila ekonometrija. Zdaj se najbrž sprašujete, ali sta omenjena gospoda pravilno napovedala globoko gospodarsko depresijo, ki je izbruhnila leta 1929. Odgovor je ne. Babson je sicer napovedal krizo leta 1929, a jo je napovedoval tudi za leta 1926, 1927 in 1928. Enkrat je najbrž moral zadeti.

Pa to seveda še ni pomenilo konca napovedovanja. Nasprotno, sprožilo je potrebo po še boljšem napovedovanju prihodnjih gospodarskih gibanj, dozorela pa je tudi ideja, da lahko ekonomska politika vpliva na gospodarske cikle. Na primer: ko se gospodarstvo pregreva, lahko centralna banka v gospodarsko kolesje meče pesek z zviševanjem obrestnih mer. Ko je gospodarstvo podhlajeno, pa lahko s tiskanjem denarja kolesje naolji. In prav temu so danes namenjene gospodarske napovedi. Na napovedih Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) na primer temeljijo slovenski državni proračuni in vse razvojne politike države. Nanje se opirajo podjetja, ko pripravljajo letne in večletne investicijske načrte. Bine Kordež je na primer menedžerski odkup Merkurja načrtoval na podlagi teh napovedi. V zadnjem stoletju se z vidika potrebe po napovedih, potrebe človeka po vsaj malo predvidljivi prihodnosti, ni spremenilo prav nič.

Jutri bo tako kot danes

Zato je seveda pomembno, da so napovedi čim bolj natančne. Če smo »obsojeni« na to, da velikih kriz nikoli ne bomo znali napovedovati – ali pa vsaj ne vsi, kajti tudi zadnjo krizo je nekaj ekonomistov vendarle napovedalo, le da so bili v manjšini in jih nihče ni jemal resno – kaj nam torej preostane? So obstoječe gospodarske napovedi res slabše, kot če bi uporabljali kakšno zelo enostavno tehniko napovedovanja? Na primer rekli, da bo jutri tako, kot je danes, čemur se v ekonomiji reče »random walk« oziroma slučajni hod?

Pa poglejmo, kako se je Umar odrezal v primerjavi s takšnim enostavnim napovedovanjem. Vzeli smo podatke od leta 2005 naprej, pri čemer smo kot dejansko gospodarsko rast v letu vzeli prvo oceno gospodarske rasti državnega statističnega urada. To je ocena, ki jo Surs pripravi na podlagi četrtletnih podatkov o rasti BDP in jo objavlja februarja ali marca za preteklo leto. Številke o BDP se namreč velikokrat revidirajo za nazaj, ko so dostopni bolj natančni podatki, ki pa bi, če bi jih upoštevali, ne bile relevantne za našo primerjavo. Izhodišče enostavne napovedi je namreč podatek, ki je na voljo v realnem času. S prvo oceno Sursa smo se temu precej približali. Od Umarjevih napovedi pa smo upoštevali jesenske napovedi za naslednje leto. Razlika med obema upoštevanima napovedima je tako »le« nekaj mesecev, kar je za naš preprost izračun že zadovoljivo.

Ugotovili smo, da je Umar gibanje BDP od leta 2005 do 2013 napovedoval bolj natančno, kot bi jo napovedala »naivna tehnika« slučajnega hoda. Povprečna absolutna napaka glede na dejansko rast za devet let, kolikor smo jih zajeli v naš izračun, je pri napovedih Umarja znašala 2,52 odstotne točke, pri slučajnem hodu pa 3,39 odstotne točke. Za ekonomsko politiko je torej še vedno bolje, da ima Umarjeve napovedi, kot pa da se zanaša na to, da bo gospodarska rast prihodnje leto takšna, kot je bila predhodno leto. Najbrž pa tudi vsak posameznik daje neko težo napovedim pri svojih osebnih, potrošnih ali varčevalnih odločitvah.

Umar seveda ni edini, ki pripravlja gospodarske napovedi za Slovenijo. Pripravljajo jih tudi Banka Slovenije, evropska komisija, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Evropska centralna banka (ECB), Mednarodni denarni sklad (IMF) in še bi lahko naštevali. Nekateri so bili ob zadnjih spremembah napovedi za Slovenijo, ki sta jih objavili evropska komisija in OECD, nemalo presenečeni nad optimizmom napovedi; vsaj v primerjavi z napovedmi Umarja.

Na uradu pojasnjujejo, da razlike med njihovimi napovedmi in napovedmi mednarodnih institucij niso velike. Za letos na Umarju Sloveniji napovedujejo za 0,2 oziroma 0,3 odstotne točke nižjo rast kot evropska komisija in OECD, za prihodnje leto pa je razlika v napovedih nekoliko višja, 0,5 oziroma 0,7 odstotne točke. »Razlike med napovedmi so predvsem v pričakovanjih glede rasti domače potrošnje, kjer evropska komisija pričakuje višjo rast, OECD pa nižjo. V naši napovedi smo izhajali iz razpoložljivih podatkov in usmeritev ekonomskih politik in ocenjujemo, da v letošnjem letu še ne bo prišlo do okrevanja zasebne in investicijske potrošnje, kot to predvideva evropska komisija, da pa bo njun padec manjši, kot napoveduje OECD,« so glede razlik v napovedih pojasnili na Umarju.

Če si pogledamo dolgoročno natančnost Umarjevih napovedi v primerjavi z napovedmi drugih institucij, ugotovimo, da je Umar nekoliko manj natančen, vendar odstopanja niso velika. V obdobju od leta 2002 do 2013, torej v za Slovenijo zelo turbulentnem času, ki je zajemalo tako pregrevanje gospodarstva kot hudo krizo, je pri Umarju povprečna absolutna napaka napovedovanja gospodarske rasti za leto naprej znašala 2,49 odstotne točke. Za BS ta napaka znaša 2,38 odstotne točke, za evropsko komisijo 2,33 odstotne točke in za IMF 2,32 odstotne točke, kažejo podatki Umarja. Razlike v napovedih so torej tudi med institucijami precej manjše, kot pa če bi se zanašali na »naivne tehnike« napovedovanja.

Kar je še pomembneje vedeti in na kar opozarjajo tako na Umarju kot dr. Masten – uresničitev napovedi vedno spremljajo tveganja. Letos, tako na Umarju, prvič tudi v pozitivno smer, izvirajo pa predvsem iz mednarodnega okolja. Okrevanje v trgovinskih partnericah bi lahko bilo hitrejše, kot predvidevajo trenutne napovedi, še dodatno pozitivno tveganje pa je uspešen zaključek skrbnega pregleda evropskega bančnega sistema, ki bi lahko bolj od pričakovanj izboljšal dostop do virov financiranja. »Največje tveganje iz mednarodnega okolja predstavlja morebitno nadaljnje zaostrovanje ukrajinsko-ruskega spora. To bi bistveno spremenilo pričakovanja o gibanju cen surovin in gospodarskem okrevanju v večjem številu naših gospodarskih partneric ter s tem zavrlo tudi pričakovano gospodarsko okrevanje v Sloveniji.«

Vedno je prostor za izboljšave

Seveda to ne pomeni, da si akademska ekonomija ne zasluži marsikatere kritike, tudi ko gre za napovedovanje. Možnosti za izboljšave v modelih so, pravi dr. Masten. Glavna dilema, s katero se soočajo ekonomisti pri oblikovanju modelov za napovedovanje, je, da kompleksnejši modeli pomenijo tudi več napak. Kompleksnejši modeli, ki sicer bolj natančno opisujejo delovanje gospodarstva, zajemajo večje število spremenljivk in je torej statistično več možnosti, da se bodo pojavile napake.

Prostora za izboljšave je še veliko. »Če si pogledate modele za napovedovanje izpred dvajset, trideset let, so današnji precej boljši. Rešitev je v izboljšavah teorije, ki bo ponudila modele, ki se bodo bolj približali dejanski strukturi gospodarstva. Rešitev je v izboljšanju statističnih metod. Napredek je nedvomno mogoč,« je prepričan dr. Masten, ki pa hkrati opozarja, da bi se morala razprava osredotočiti na to, kako se napovedi sporočajo. Napovedovalci javnost vedno seznanijo z neko točkovno vrednostjo; na primer, gospodarska rast bo letos triodstotna. Nihče pa ni pozoren na dejstvo, da napovedi vedno vsebujejo napako in da se gibljejo v nekem verjetnostnem razponu. Če si torej natančno pogledate letošnjo spomladansko napoved gospodarskih gibanj Umarja, boste videli, da se lahko ta ob upoštevanju napak giblje vse od približno petodstotnega padca do približno sedemodstotega zvišanja BDP. Seveda so skrajni scenariji malo verjetni, a, kot smo že ugotovili, niso povsem nemogoči. Znova je v igri verjetnost. Zato je dr. Masten prepričan, da bi »bolj kot iskati sveti gral napovedovanja morali razmišljati o naboru ekonomskih politik, ki bi bile odporne na te napake. Gre torej za vprašanje odzivanja na negotovost.«

»Resnična nevarnost je, kadar verjamemo, da ta ali oni napovedovalec dejansko ve, kaj počne. In v tem je resnična nevarnost, da bomo začeli iskati guruje. Še posebej po krizi. Ko nekdo trdi, da je vedel, da se bo kriza zgodila in da je vedel, da je imel prav. Velika težava je, da se ljudje na podlagi točnosti preteklih napovedi odločajo o tem, ali bodo sledili temu ali onemu napovedovalcu. Po mojem mnenju je točnost preteklih napovedi precej pogosteje odvisna od sreče. Pomembno je ugotoviti, kakšne razloge imajo napovedovalci za takšno ali drugačno napoved. Če zgolj slepo gledamo, ali so napovedovalci zadeli ali ne, bomo prej ali slej začeli iskati guruja.«

To so besede Walterja Friedmana, avtorja knjige Prerokovalci: Zgodba o prvih ameriških ekonomskih napovedovalcih (Fortune Tellers: The Story of America's First Economic Forecasters), ki je izšla decembra lani. Besede naj veljajo kot splošni zaključek naše zgodbe in v razmislek. Kot nekoliko bolj specifičen zaključek pa si bomo dovolili odgovoriti Binetu Kordežu, ki je v nedavnem intervjuju za Mladino dejal, da bi tudi predstavniki IMF zaradi napačnih napovedi morali sedeti v zaporu. Gospod namreč ne sedi zato, ker je napačno predvideval, da krize ne bo, ampak zato, ker je zlorabil položaj in ponaredil poslovne listine.