Gre namreč za cenzuro, pa tudi za to, da je agentka v pretirani vnemi pri zaščiti avtoričinih pravic posegla v enake (avtorske) pravice druge osebe, kar pa je po mojem trdnem prepričanju nedopustno, pogodba gor ali dol. Vendar pa je ta podpisana, moja »stvar« pa najbrž preneznatna za prepire ali celo sodne postopke, zato se hvaležno umikam. Besedilo bo pač obležalo v računalniškem filu. Najbrž tudi ni tako zelo pomembno, da bi se človek zaradi njega metal na zobe. V zadnjih dneh sem ga znova večkrat pozorno prebral, toda pri najboljši volji v njem ne najdem ničesar res spornega ali celo nekorektnega. Nasprotno, napisal sem skoraj panegirik, v katerem vse, pa naj gre za navedbe iz tujih virov ali za moje lastne misli, izpoveduje mojo svojevrstno fascinacijo z osebo, delom in fenomenom Y.R. Seveda je vmes tudi kak kritičen pomislek, a do tega imam kot misleči človek, upam, še vedno pravico. Toda moja kritika je na moč blaga, spet bolj anekdotična kot strogo analitična, bolj povzema duha današnje (kritične, pa tudi medijske) javnosti, kot pa izraža moja strogo individualna »branja«. Z Y.R. se tako ali drugače ukvarjam že dvajset let, prebral sem skoraj vse, kar je objavila, tudi romane, ki jih v Sloveniji malokdo pozna, poleg tega sem kot gledališki ravnatelj omogočil, da je »spregovorila« v slovenskem jeziku, saj sem v manj kot desetih letih uvrstil na repertoar kar pet njenih iger, kar je v Sloveniji absolutni rekord, in vse so bile, kot drugod po svetu, zelo uspešne tudi pri nas. Tudi pri šesti, ki jo zdaj igramo v Celju, sem se potrudil, da smo prehiteli morebitno konkurenco, pravočasno zaprosili za pravice in jih z nekaj muke tudi dobili. Nimam, skratka, slabe vesti.

Zmagoviti pohod Y.R. na svetovne gledališke odre se je pričel leta 1987. Od takrat je poleg vsega drugega tudi močno izpostavljena medijska osebnost, občasno prava zvezda, kar je svojevrsten fenomen. Najbrž po Sartru ni bilo dramskega avtorja, ki bi ga mediji spremljali s takšno intenzivnostjo kot Y.R. Koga danes še brigajo dramatiki? O njih se piše po gledaliških listih in specializiranih revijah, ki jih komajda kdo bere. To je sicer žalostna slika stanja duha tega časa, a kaj moremo. Ko pa je leta 2011 izšla drama Kako poveš, kar si odigral, je intervju z avtorico med prvimi objavil sam New York Times. Zdi se, da Y.R. zelo skrbno in kolikor je mogoče nadzorovano ustvarja svojo javno podobo, se občasno povsem umika v molk, da bi v pravem trenutku postala spet zelo zgovorna itd. Zakaj torej jaz ne bi smel – za neki gledališki list v »nekem« Celju – pisati na primer tudi o njeni knjigi o Sarkozyju, pa čeprav zgodba z igro, ki jo uprizarjamo, nima neposredne zveze in so moja stališča o Sarkozyju nemara bližja Badioujevi kritični analizi kot pa fascinaciji Y.R.? Ko je v začetku letošnjega leta v Nemčiji izšel njen zadnji roman, so jo pri Spieglu prosili tudi za komentar tedaj aktualne afere (žena, ljubica itd.) francoskega predsednika Hollanda. Prostodušno je odgovorila, da si je Holland za vse kriv sam, saj je svoje intimno in zasebno življenje sam položil v pogoltna usta dnevne medijske potrošnje. Je bilo v njenem primeru kaj drugače?

V Celju smo bili kakih pet minut kar malo ponosni sami nase. Poglejte, smo si rekli, celo v Parizu se zanimajo za nas in pozorno berejo, kar pišemo v gledališke liste. Že v naslednji minuti pa smo začutili, da smo tokrat v resnici mi Pariz, medtem ko histerična elektronska sporočila prihajajo iz nekega Zakotja, iz nekakšnega (francoskega) Blatnega dola, kjer pa, kot vemo, že od nekdaj živijo sila občutljivi ljudje.