Naj takoj začnem z neobetavno perspektivo. Ko smo začeli, s čisto dobrimi nameni, pri čemer imam v mislih zlasti Spomenko Hribar, govoriti o spravi, se je kaj kmalu pokazalo, da je v interesu politike vse drugo prej kot sprava. Ideji Hribarjeve sta bila mogoče še najbližja predsednik Kučan in nadškof Šuštar. Vsa kasnejša dejanja pa pričajo o tem, da se politična zavezništva kujejo na račun sovraštva in izključevanja, ne pa sodelovanja v dobrem. Za sovraštvo pa pridejo prav vsi mogoči razlogi, od povsem izmišljenih do potvorjenih ali prirejenih. Sem spada tudi nastajanje nove zgodovine, ki ni značilna le za Slovenijo. Mladi, ki nimajo pojma, kdaj in kje se je kaj dogajalo, nosijo priponke s portretom Draže Mihajlovića, vzklikajo v desettisočih, da so »za dom spremni« in se razkazujejo s tetovažami nacistične ikonografije. Politiki znajo take razmere spretno izkoristiti za sprejemanje zakonodaje, ki nagrajuje kolaboracijo in jemlje veljavo osvobodilnemu boju mnogih narodov med drugo svetovno vojno.

Na Slovenskem je za novo zgodovinopisje najbolj zainteresirana desnica. Sprašujem se, ali bi sporočilo o povsem jasni polarizaciji za časa druge svetovne vojne, ki bi prišlo s samega vrha, lahko prispevalo k spravi. Vztrajam v pesimistični drži in se bojim, da ne. Tudi zato ne, ker zgodovina ni pomembna, ker ne gre za pedagoški proces, po koncu katerega bomo razsvetljeni vzljubili drug drugega. Gre za nujo po ohranjanju sovraštva.

In papeža sta molčala ...

A vseeno pomislimo na besedo od zgoraj. Z vrhom mislim na Vatikan, kjer se je z novim papežem marsikaj na videz trdnega zamajalo. Pojdimo za hip v vatikanske arhive.

Ko je pred leti izšla Manj znana zgodovina Pija XII., so jo v Vatikanu, ki se je pripravljal na Pijevo beatifikacijo, označili kot »izprijen poskus moralnega linča in gnusno karikaturo plemenitega in svetega moža«. A nemogoče je razvrednotiti množico arhivskih podatkov, zbranih po vsem svetu, še največ prav v Vatikanu. Britanski zgodovinar Cornwell se je naloge lotil z idejo, da papeža opere kritičnih zapisov, ki so se mu zdeli pretirani in krivični. A ko se je zakopal v dotlej tajne vatikanske arhive, je videl, da je slika še dosti slabša. Podatki, ki jih je zbral, so dokazovali vsaj troje: Eugenio Pacelli, kasnejši Pij XII., je naredil vse, da bi vzpostavil neomejeno papeško moč; že zgodaj je kazal neprikrit odpor do Judov; konkordat s Hitlerjem je vzel moč nemškim katolikom, da bi se uprli zlu.

Ko je Mussolini zasedel Albanijo, je papež Pij XI. molčal. Španskemu diktatorju Francu je poslal čestitke za zmago. Podprl je nemške zahteve po Gdansku in s tem tlakoval pot za napad na Poljsko. Ko se je ta zgodil in se je s tem začela druga svetovna vojna, je naslednik Pacelli molčal. Ko Hitler napade Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg, papež molči in zavrne kritično pismo, ki ga je spisal nadškof Tardini. Na hudo jezo Angležev ne obsodi bombardiranja civilistov v Angliji. Spomladi 1941, že po hudih zločinih v NDH, papež sprejme Pavelića. Tudi kasneje je seznanjen z vsemi grozotami, ki so se dogajale kasneje, a hrvaški škofi lahko redno obiskujejo Vatikan (zločini hrvaških duhovnikov in drugih ustašev so bili tako grozljivi in nepredstavljivi, da so nemški(!) poveljniki zahtevali zamenjavo hrvaškega vodstva). Na mnoge prošnje za pomoč ne odgovarja; dokument, ki ga je o zločinstvu Hitlerjeve vojske marca 1942 sestavil papeški nuncij v Bernu, je izginil iz uradne vatikanske dokumentacije. Obstaja pa v Judovskem arhivu v Jeruzalemu.

(Tukaj se ponuja zanimiva primerjava s slovensko cerkvijo. Zdenko Roter v knjigi Padle maske omenja izjemno odmevno kritično predavanje, ki ga je imel leta 1978 dr. Rode na teološkem tečaju v Ljubljani. Ostro je presojal slovensko duhovništvo med obema vojnama in cerkveno povezavo s politiko. Po Roterju to predavanje, v nasprotju z ostalimi, naj ne ni bilo nikoli objavljeno. Tako naj bi se dogovorili cerkev in država, ker je bilo neugodno za obe strani.)

Pri hrvaških duhovnikih, ki so bili med vojno v Rimu, je po vojni nastal štab ustaškega podzemlja. Ta je organiziral prebege vojnih zločincev, med drugimi Klausa Barbieja, lyonskega klavca. Vodilna oseba je bil hrvaški profesor Krunoslav Dragonović, poimenovan »Pavelićev alter ego«, ki je bil pod papeževim osebnim varstvom do Pacellijeve smrti. Papeške ustanove so začasno hranile ustaški vojni plen, približno 80 milijonov dolarjev, večinoma v zlatu. Škof Alois Hudal se je sam hvalil še leta kasneje, koliko nacistom je pomagal pobegniti. Njegovo vlogo omenja tudi Simon Wiesenthal.

Leta 1942 dobi Pacelli prošnje iz več držav, naj posreduje zaradi pobojev Judov. Žrtev je bilo že milijon, a papež se ni odzval. V Franciji so poslali v Auschwitz 42.000 Judov, Pacelli pa je v pogovoru s pariškim kardinalom »toplo pohvalil delo maršala Petaina«. Ko ga mnogi diplomati prosijo za izjavo o zločinih, najprej molči. Kasneje izjavi, da ne more preverjati zavezniških podatkov o številu umorjenih Judov.

Ko so po kapitulaciji Italije zavezniki napredovali proti Rimu, je papež izrazil nasprotovanje temu, da bi bili med zavezniškimi vojaki v Rimu tudi črnci.

Gestapo je popustil zaradi demonstrantov

Kaj bi se zgodilo, ko bi cerkev protestirala? Tudi za to najdemo primere. Februarja 1943 je gestapo polovil še zadnje Jude v Berlinu. Dva tisoč jih je spravil v zapor. Izbruhnile so demonstracije, ki so trajale teden dni. Gestapo je popustil in jih osvobodil. Podobno so ravnali katoličani, ki so se uprli programu evtanazije, v katerem je bilo leta 1940 in 1941 umorjenih okoli 70.000 Nemcev. Takrat je bil Hitler na vrhuncu moči, a je zaradi pritiska javnosti počasi opustil nadaljevanje načrta.

Lahko si predstavljamo, kako bi ravnali katoliki po vsem svetu, ko bi jih Vatikan podprl. Tako pa se je izdajalski del cerkvenega vodstva (tudi) v Sloveniji zlahka ujel z Vatikanom in ponižno sprejel okupatorja. Kaj bi stalo škofa Rožmana, ko bi se bil umaknil v osamo, ne sprejel nikogar in s tem, sicer pasivnim dejanjem dokazal odpor do okupacije? Kaj bi ga stalo, ko bi poskušal biti vsaj podoben duhovniku Maksimiljanu Držečniku, kasnejšemu mariborskemu škofu, ali pa zavednim primorskim duhovnikom, ki so že dolga leta trpeli pod fašizmom?

Citirajmo najbrž največjega slovenskega učenjaka za cerkvene zadeve. V knjigi Krivda in sprava (2000) piše Jože Krašovec takole: »Cerkev si mora vsak dan sama izpraševati vest, ker je prva poklicana za oznanjevanje resnice. V tako kritičnih trenutkih (vojna, op. D.P.) se pokaže, kdo je Kristusov učenec in kdo antikrist. Tudi tisti, ki molči, ko kdo drug neposredno ruši moralni red, je kriv hudodelstva.«

Je kakšna možnost, da bi Vatikan pod novim vodstvom z drugega zornega kota osvetlil medvojno dogajanje? Zdi se malo verjetno. Za priznanje, da je cerkev napačno ravnala s čarovnicami in z Galilejem, je bilo potrebnih nekaj stoletij. A vseeno ne kaže opustiti upanja. Vsaj načelna razdelitev na napadalce in podjarmljene, na uničevalce in iztrebljene, na odpornike in kolaborante bi k marsičemu pripomogla. Tuje zgodovinopisje s tem nima posebnih težav, v napadalne vojne in zločine vpleteni pa kar nekaj več. Prav tako se minimalizirajo v obrambni vlogi storjeni zločini. A o temeljni razliki med izdajo in odporom ni posebnega dvoma.

Kaj bi tako sporočilo pomenilo za Slovenijo? Najbrž ne kaj dosti več kot spremembo zgodovinopisja in spomenikov, kjer partizani počasi, a zanesljivo dobivajo – tako kot med vojno – oznako banditov. A že to bi bil velik napredek. V ozadju pa je treba uzreti trajno sovraštvo, katerega razlog ali namen ni zgodovinska resnica. Služi le pridobivanju premoči nad drugim. Če ni vojne, zadošča politična, ki sčasoma prinaša tudi vse druge oblike nadvlade, od materialne do kulturne. Taka se je kazala pri nas tudi po koncu druge svetovne vojne nad cerkvijo kar počez in taka se poskuša uveljaviti danes s skrajne desnice nad vsemi ostalimi.

Čas, v katerem mnogim ni dobro, je idealen za pridobivanje zaveznikov v sovraštvu, ne da bi se zavedali, da bo tako vsem nam še dosti slabše. Bi lahko kdaj praznovali osvoboditev od vsega tega, kar nas pelje tja, kjer smo?