Toda tujec spet ne ve, kam natančno naj gre (pa čeprav ve, da gre za hišo velikega evropskega pesnika) – torej se povzpne po stopnicah proti spomeniku, ob njem pa je tabla za pešce s puščico: »cerkev sv. Marka«. Greva za njo 20 metrov, ampak, pozor, tu pred hišo stoji tabla Privat pot. Ne veva, kaj zdaj, ampak že vidiva ob strani ozko blatno pot k cerkvici, po dveh korakih po njej pa se z druge strani pripodi ogromen, divje lajajoči pes. Kličem, da bi se kdo prikazal, in prosim za pomoč – najbrž sem se zmotila, mislila sem, da kaže puščica sem gor. V odgovor slišim: »Mislit se pravi nič vedet« in še par neprijaznih zmerljivk. Poparjena se vrnem k tabli – ampak ne! puščica kaže prav tja, kjer sva bila! Pojavi se sosed, ki trdi, da je tabla pač napačno postavljena. »Kje pa se torej gre?« – »Ja, naokol...«

Greva na levo od spomenika ob prvi hiši (potem se izkaže, da je ravno ta Prešernova) – nobene druge poti ni, samo glavna cesta, ki na polovici vasi zavije vzporedno s tisto k cerkvi, šele čez dobrih dvesto metrov bi bilo mogoče iti k njej – ampak samo daleč čez travnike, tu pa gre po sredi blatna stezica, pred katero piše, da je prehod dovoljen samo lastniku parcele št.... Osupla se zavem, da k cerkvici – »državnemu spomeniku« – sploh ni dostopa! Na poznejše vprašanje lastniku »privatne poti«, ki je na naju naščuval psa: »Kako pa verniki hodijo v cerkev?« slišim: »Po mojem že ne bodo!« (Vprašal me je še: »A ste vi minister za kulturo?« Ko je zaslišal, da ne, pa je začel vpiti: »Potem ste pa še ena navadna pokvarjena Slovenka!«) Pozneje v vasi izvem, da se lastnik že leta obnaša tako ali pa še slabše do obiskovalcev (po vrnitvi domov sem na spletu videla, da ima tam Janez Arko cel dosje, kjer se piše o grožnjah z vilami itd.), ampak da »oblast nič ne more«, ker je on pač lastnik. (Tudi v Žirovnici mi potrdijo, da vsi vedo za ta primer, da pa se nič ne da narediti...)

Ko se vračam s tega obhoda, kar naenkrat zagledam znano sliko iz mladosti in reprodukcij – res, to je Prešernova hiša, in celo dve plošči sta vzidani vanjo! In tu novo presenečenje – »V tej hiši se je leta 1900 rodil Anton Vovk, nadškof«. Tega mi seveda ne v šolskih ne v študijskih časih nihče ni povedal (ploščo so vzidali vaščani leta 2000), poljski gost pa pripomni, da bi bilo tako onemogočanje ljudem, da bi obiskovali cerkev, iz katere je zrasel njihov nadškof, za vsakega njegovega rojaka nepredstavljiv škandal (in za vsako civilizirano evropsko državo – dodajam jaz).

DR. KATARINA ŠALAMUN BIEDRZYCKA, Koper