Na pomoč stradajočim rudarskim otrokom

Te dni je sklical ban g. dr. Marušič sestanek trboveljskih in hrastniških dobrodelnih društev in občinskih zastopnikov zaradi vprašanja, kako pomagati brezposelnim rudarjem. Sestanka, ki ga je vodil g. ban, se je udeležilo 14 zastopnikov, med njimi generalni ravnatelj TPD g. Skubec. G. ban je poudaril, da si zamišlja pomoč rudarjem v prvi vrsti tako, da se preskrbe z živežem predvsem otroci nezaposlenih in le delno zaposlenih rudarjev. Zastopniki delavstva pa so bili mnenja, da bi taka pomoč bila le začasna. Treba je trajne pomoči, kar je pa mogoče doseči le z javnimi deli, katera naj organizira banovina po občinah. Banovina naj ali sama započne javna dela ali naj pa prizadetim občinam da na razpolago dovolj denarnih sredstev za ta dela. G. ban je nato izjavil, da na kaka večja javna dela glede na proračunska sredstva ni misliti. Javna dela se bodo izvršila, kolikor so določena v proračunu. Za gradbo zasavske ceste Radeče – Zidani most – Ljubljana je že vse pripravljeno. To cesto bodo letos začeli graditi. Naročil je, naj sprejemajo v delo pri tej cesti v prvi vrsti domače brezposelne rudarje, steklarje in druge. Seveda zaslužka ne bo dosti. Povedal je tudi, da bo dobil dva vagona moke 5" iz Banata, ki se bo razdelila med čisto brezposelne rudarje. Moka bo stala v razprodaji po 2 Din. Razprodajala pa se bo v okviru pomožne akcije, kakor je zamišljena. Nato se je sestanek zedinil na prehranjevanje otrok. V ta namen bo TPD prispevala za enkrat 100.000 Din. Dne 15. t. m. bo seja upravnega odbora TPD, ki bo določila večji znesek. Zastopnik TPD je izrazil željo, naj bi dotlej občine Zagorje, Trbovlje in Rajhenburg, odnosno Senovo, napravile proračune za najbolj potrebne otroke, za katere naj se računa dnevna prehrana s 5 Din za osebo. TPD bo dala na razpolago tudi poslopje in opravo za javne kuhinje, ki naj se ustanove po vseh teh krajih za otroke brezposelnih rudarjev. Sklenjeno je bilo, naj se povsod po teh krajih takoj ustanove pomožni odbori, ki bodo sestavljeni iz članov že delujočih dobrodelnih ustanov in ki bodo vodili te kuhinje za stradajoče rudarske otroke. Udeleženci so izjavili, da zasebne dobrodelne organizacije ne bodo mogle več mnogo prispevati v te namene. Zato so pozivali zastopnika TPD, naj prispeva družba čim večji znesek v ta namen.

Domovina, 5. maja 1932

Resna beseda v resnem času

Uradnik, ki živi vse življenje med delavstvom, z njim čuti, trpi in se veseli, polaga vsej javnosti na srca svoja opazovanja in svoje misli. Živimo v času neverjetnih protislovij. Vse gospodarsko in socialno življenje je postavljeno na glavo. V industrijskih revirjih v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju, Kočevju, Senovem, na Jesenicah in še marsikje drugje stradajo delavci in njihove družine, ki nimajo jesti ne kruha ne krompirja. Okrog njih pa je naseljen kmetski živelj, ki ne more prodati svojih pridelkov za nobeno ceno, ker brezposelno ali skrajno slabo plačano delavstvo nima denarja, da bi jih moglo kupiti. Tam doli v naših žitorodnih krajih je v skladiščih na tisoče vagonov pšenice, ki čaka na izvoz v inozemstvo, da dobimo zanj, ki ga je pridelal naš kmet v trudu in znoju, v zameno svilo, puder, parfeme in razna lepotila in stroje, ki bodo pri nas še bolj širili brezposelnost in siromaštvo. Mnogi naši denarni zavodi in socialne ustanove hudo trpe na pomanjkanju likvidnih sredstev; niti za visoke obresti ne morejo dobiti vlagateljev. Nekateri naši bogataši pa so znosili svoj denar v inozemstvo, namesto da bi vsaj denar pustili ali naložili v domačem gospodarstvu. (…)

Velik vzrok gospodarske krize v naši državi je v splošnem nezaupanju, nezaupanju v denar, v naše gospodarske institucije, v nezaupanju v lastno moč. Drugi nas ne bodo rešili iz zagate, pomagati si bomo morali sami. Treba bo najti zlato sredino; z eksperimentiranjem naj se že enkrat neha! Delodajalec naj vidi v delojemalcu človeka, a ne mrtve številke, deli naj dobre in slabe čase z onimi, ki delajo z njim. (…)

Dajmo prednost našim delavnim močem, dajmo jim možnost strokovne izpopolnitve. Tuje moči pa naj se zaposlijo samo, ako so nam nujno potrebne in ako bodo uvedle nove načine produkcije ter izdelke, ki jih še ne izdelujemo v naši državi. Bodimo samostojni, prenehajmo biti robske duše, verujmo v svojo moč in silo in ne pustimo, da se smatra naša zemlja za kolonijo tujcev. (...)

Jutro, 2. maja 1932

Kako žive senovski rudarji

Senovo, 29. aprila. Rudarji, ki so pred enim mesecem odšli od tukaj na Hrvaško, o čemer je »Slovenec« takrat poročal, so se večinoma že vrnili. Vzrok je ta, ker se preslabo zasluži ter je komaj za hrano, ni pa mogoče od tega zaslužka še kaj dati družinam, ki so ostale še tukaj. Stanujejo še v rudniških stanovanjih. Sicer je dobro, da imajo še vsaj stanovanje in da jih dosedaj še nihče ne preganja iz stanovanja.

Vendar je to življenje hujše kakor življenje jetnika. Jetniku je vsaj zagotovljena vsak dan skromna hrana, med tem ko reducirani rudar ne ve zjutraj, kaj bo opoldne jedel. In to gre iz dneva v dan, ne vedoč, kdaj bo njegove bede konec. Nekatere boljše družine so prevzele na hrano otroke reduciranih rudarjev, po enega in tudi po več, da s tem omilijo položaj ubogih staršev.

Občina je dala za reducirane 20.000 Din. Od tega se je 10.000 Din že razdelilo za veliko noč, drugih 10.000 Din bodo pa dobili v obliki zaslužka, ker so sedaj zaposleni na cestah. S tem je občina pokazala mnogo dobre volje pomagati brezposelnim, le žal, da je ta pomoč vse premajhna. Vsekakor bi morala TPD tudi napraviti tisto gesto, da ne ve levica, kaj dela desnica.

Slovenec, 1. maja 1932