Nekoč davno, pred internetom, takšne stvari niso bile šala: iz vlade bi napovedali izredno tiskovno konferenco, že navsezgodaj zjutraj bi bile tam trume novinarjev in fotoreporterjev, televizijske hiše bi tekmovale, katera bo imela v studiu bolj relevantne sogovornike, opozicijski prvaki, analitiki in profesorji političnih ved bi živahno razpravljali, ali gre za prestrukturiranje vlade ali morda celo odstop premierke, točno opoldne pa bi prekinili program, da bi se lahko kamere vključile v neposredni prenos s sedeža vlade.

Danes se te stvari objavljajo na facebooku ali twitterju, kratko in neobvezno, v tweetu s sto štiridesetimi znaki, kakor da bi premierka ravno pripravila prtljago za križarjenje, objavila fotografijo sončnega zahoda na otoku Paradise in se pohvalila »če Mitja res misli, kar govori, greva pred poletjem na Maldive«.

Internet je visoko politiko spremenil v tinejdžersko zabavo, aplikacijo za tablice in pametne telefone. Pred kratkim se je tako največja hrvaška opozicijska stranka, Hrvaška demokratska skupnost, resno zamajala, ko je predsednik stranke Tomislav Karamarko izvedel, da ima njihova glavna koalicijska partnerka, skrajna desničarka Ruža Tomašić, na facebooku skoraj dvakrat več »všečkov« kot on, nakar je sklical nujni sestanek z najbližjimi sodelavci in zahteval odločno akcijo zbiranja všečkov.

Pred nekaj dnevi pa je, na primer, nekdanja hrvaška zunanja ministrica Kolinda Grabar Kitarović, danes pomočnica glavnega sekretarja Nata za javno diplomacijo, na svojem facebook profilu objavila fotografije iz Kijeva, na katerih – urejena kot pred fotoseanso za Vogue – koketno pozira pred barikadami na trgu Majdan. Istega dne je Hrvaško pretresel še en facebook škandal, ko se je soproga hrvaškega ministra za gospodarstvo Ivana Vrdoljaka na najbolj priljubljenem družbenem omrežju pohvalila s fotografijo stanovanja s skrinjo za sladoled Todorićevega podjetja Ledo, enim tistih velikanskih hladilnikov, ki v normalnih državah stojijo v trgovinah in na plažah, v kmetavzarskih državicah pa v dnevni sobi ministra za gospodarstvo.

Škandal je seveda kmetavzarski, pojav pa ne: ameriški predsednik Barack Obama že mesece maltretira ves svet s svojimi otročjimi »selfiji«, ko z mobijem fotografira samega sebe v družbi svetovnih predsednikov in kraljev, hollywoodskih igralcev, pevcev in zvezd ameriškega nogometa, kot da bi bil kak neugledni srednješolec, ki si na fejsu gradi priljubljenost, ne pa najmočnejši človek na planetu.

Ob stoti obletnici prve svetovne vojne, obletnici krvavega začetka dolgega, težkega dvajsetega stoletja, je svetovna politika tako postala banalna spominska knjiga srednješolskih frustracij in nečimrnosti. Potem ko je korporativna družba ves svet preobrazila v trg za otroke in mladostnike – nedorasle, mozoljave potrošnike so nagovarjali televizije in časopisi, trgovci z elektroniko in tisti z oblačili, lastniki klubov in lokalov, IT-industrije in proizvajalci piva – in v naslednjem koraku prevzela adolescentske komunikacijske kanale za dvig revolucij in državne udare, so se politiki na koncu še sami spremenili v nedorasle, mozoljave mladostnike. Enaindvajseto stoletje ni za starejše od sedemnajst let.

Krvavo, a veličastno dvajseto stoletje se obrača v grobu. Svojemu nasledniku je zapustilo težko dediščino, a tudi tehnologijo, da jo preseže, se kaj nauči in oplemeniti ljudi, odstrani ovire med njimi in jim razširi obzorja, jih nahrani, zmanjša socialne in razredne razlike, odkrije zdravila za aids in rak, odpotuje na Mars, tristo čudes je čakalo ljudi v enaindvajsetem stoletju, in kaj od vseh teh tristo čudes so izkoristili? Možnost, da se posnamejo z Barackom Obamo ali novim hladilnikom in to v istem hipu delijo s sedem milijardami drugih! Zaman so bili Tesla in Einstein, Planck in Bohr, Marie Curie in Marlene Dietrich, Gandi, Mandela in Martin Luther King.

Sam bog ve, kakšno bi bilo dvajseto stoletje, če bi že takrat poznali facebook, instagram in twitter.

»Če res vsi mislijo, kar govorijo, gremo v Sarajevo pred poletjem,« bi na twitterju objavila vojvodinja Hohenberg in se fotografirala v ogledalu kopalnice svojega dunajskega doma v novi beli obleki iz Pariza. Nekaj dni pozneje bi prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojega iphona na svoj facebook profil poslal »selfie« z vojvodinjo Sofijo na zadnjem sedežu črne Gräf und Stiftove limuzine, ravno v trenutku, ko bi se bližala Latinskemu mostu: v naslednjem trenutku bi se iz zbrane množice izdvojil suhljati mladenič v črnem, pogumno stopil pred avtomobil in izpod suknjiča – še preden bi avstrijskim žandarjem uspelo reagirati – izvlekel samsung galaxy Si900 in posnel osuplega prestolonaslednika.

»@GPrincip: če res vsi mislijo, kar govorijo, gremo v svetovno vojno pred poletjem:) - 10.34PM, 28 june 1914,« bi pisalo na njegovem twitter profilu ob fotografiji prestrašenega princa Ferdinanda.

Če mislite, da bi bil tak svet boljši, ker bi bila trapasta spletna svetovna vojna manj krvava, se motite: če nas je krvavo, nasilno dvajseto stoletje kaj naučilo, potem je to resnica, da svetovne vojne izbruhnejo takrat, ko uspe največjemu bedaku zbrati kar največ čim večjih bedakov.