Prva je ta, da smo se po letu 2004 ob aktivni podpori vlade kampanjsko lotili privatizacije državnih podjetij na način, da je ta že v izhodišču imela močna korupcijska obeležja in jo danes tudi označujemo z besedo »tajkunizacija«. Druga je bila, da smo člane nadzornih svetov državnih podjetij praviloma izbirali po političnih kriterijih, in taki nadzorni sveti so seveda prednostno skrbeli za interese tistih, ki so jim to praviloma privlačno nalogo poverili, kar je neredko pomenilo, da so ravnali koruptivno, vsaj prikrito. Tretja napaka pa je bila, da nobena od naših vlad ni oblikovala resne razvojne strategije države, s katero bi poleg drugega nedvoumno opredelila, kakšno vlogo pri njenem uresničevanju ima državno premoženje.

So pa med večinoma slabo upravljanimi državnimi podjetji tudi izjeme. Eno takih je novomeška Krka, ki jo že ves čas zelo dobro upravljajo. To se da zadovoljivo pojasniti z dvema argumentoma. Najprej s tem, da je imela v svoji večdesetletni zgodovini doslej le tri direktorje, ki pa jih ni izbral nadzorni svet, pač pa je prvi direktor, ki je podjetje ustanovil, vzgojil in določil svojega naslednika, na enak način pa je podjetje dobilo tudi sedanjega direktorja. In drugič, Krka je upravljalsko izjemno zahtevno in hkrati uspešno podjetje, za politiko je zato preresen zalogaj in se vanj raje ne vtika.

Spoznanje, da državno premoženje slabo upravljamo, je že dolgo prisotno, in bolj ali manj vse vlade so se čutile zavezane, da ga izboljšajo. Pred nekaj več kot letom dni je prav zaradi tega takratna Janševa vlada sprejela zakon o slovenskem državnem holdingu (SDH), a ji ga ni uspelo uvesti v prakso, saj je prej odstopila. Sledila je vlada Bratuškove, ki je upravljalske rešitve Janševe vlade niso zadovoljile in se je zato lotila njihove prenove. Novelirani zakon o SDH je parlament sprejel pred mesecem, to, kar ponuja, pa je vse prej kot obetavno. Po novem naj bi namreč gospodarjenje s celotnim državnim premoženjem nadzoroval petčlanski nadzorni svet, ki ga bo vsebinsko gledano – formalno torej ne – imenoval kar finančni minister. Zakon je tako problematičen, da je dr. Andrej Rus, nedvomno eden boljših poznavalcev problematike upravljanja gospodarstva, ocenil, da bo praksa verjetno pokazala, da gre v tem primeru za še eno od političnih prevar slovenskega naroda (Delo, 5. aprila 2014). Primernost njegovih rešitev presoja tudi ustavno sodišče in le upamo lahko, da se s takim, kot je bil sprejet, državnega premoženja ne bo obremenjevalo.

Kako se lotiti upravljanja državnega premoženja, da bo to res učinkovito in da ne bo gojišče korupcije, ostaja tako še naprej eden izmed osrednjih problemov naše družbe. Nemalo je takih – med njimi sta tudi predsednica vlade in njen finančni minister – ki vidijo rešitev v njegovi privatizaciji, pri čemer se ve, da ga bomo lahko prodali le tujcem, saj domačega kapitala za to preprosto ni. Glede take razprodaje pa se srečujemo z resnimi pomisleki, izpostavim naj naslednje tri:

a) Ekonomsko učinkovite države razvoj svojega gospodarstva strateško usmerjajo, med pomembnimi orodji, ki jih pri tem uporabljajo, pa je tudi državno premoženje. Država, ki se temu orodju odreče, je zato razvojno praviloma manj uspešna.

b) Primeri nekaterih držav (Norveška, Singapur...) kažejo, da so podjetja v državni lasti, če se jih dobro upravlja, lahko celo bolj uspešna od čistih zasebnih podjetij in so zato za državo tudi zaradi svoje donosnosti še kako zanimiva. Problemi z državnim premoženjem se namreč pojavijo, ko politika ni pripravljena njegovega upravljanja prepustiti ljudem, ki so pošteni in ta zahtevni posel obvladajo, ker se preprosto ne želi odreči zlorabam v korist posameznikov ali elit, ki jih tako premoženje omogoča.

c) Če bomo državna podjetja prodajali zdaj, ko smo v globoki krizi, bomo s prodajo iztržili bistveno manj, kot bi v normalnih gospodarskih razmerah. Prej ko slej bi se to pokazalo za strateško napako, kakršne se počne le zaradi obupa ali močno omejenega upravljalskega znanja.

Alternativa razprodaji državnega premoženja je lahko le njegovo učinkovito upravljanje. Pa je možnost, da v tem uspemo, po vsem, kar smo s tem premoženjem počeli doslej? Osebno menim, da ta možnost obstaja, celo več jih je. Eno, za sedanje prilike verjetno najbolj obetavno, je predstavil Matjaž Schroll v intervjuju, objavljenem v Objektivu 26. aprila 2014. Njena osrednja vsebina je, da se kapitalske naložbe, ki tvorijo državno premoženje, prenese v poseben sklad – tu ga imenujmo Razvojni sklad (RS) – tega pa se da v upravljanje eni od v svetu uveljavljenih institucij, ki se ukvarjajo s tovrstnimi upravljalskimi posli. Izbrani upravljalec naj bi bil zavezan uresničevati dva temeljna cilja: prvič, krepiti ekonomsko uspešnost podjetij v solastništvu države, in drugič, preko teh podjetij optimalno podpirati strateški gospodarski razvoj države. Od tako organiziranega upravljanja državnega premoženja si lahko obetamo naslednje:

1. Poslovna uspešnost podjetij, v katerih je država sedaj preko RS lastniško udeležena, bi se zaradi učinkovitega upravljanja v povprečju bistveno povečala. Od tega naj bi bila odvisna tudi nagrada, ki bi jo upravljalec RS prejemal za svoje delo.

2. Upravljalec RS bi imel dovolj moči in tudi dovolj motiviran bi bil, da v podjetjih, ki jih soupravlja, spodreže korenine korupcijskim aktivnostim. Pa tudi politika ne bi več mogla zlorabljati državnega premoženja za korupcijske namene. Vse to bi odločilno pripomoglo, da Slovenija tudi glede korupcije postopoma postane normalna država, kar je med temeljnimi pogoji, da bo tudi ekonomsko uspešna.

3. Učinkovito, nekoruptivno upravljanje je v sodobnem svetu osrednji dejavnik uspešnosti, ne le podjetij, pač pa tudi države. Upravljalec RS bi nedvomno bogatil upravljalska znanja v podjetjih, kjer je država solastnik, to znanje pa bi povzemalo tudi širše gospodarstvo. Vse to bi krepilo ekonomski napredek države...

4. S tem ko bi skrb za državno premoženje prepustili uveljavljenemu tujemu upravljalcu, Slovenija za tuji finančni kapital ne bi bila več območje, kjer je smiselno zaostrovati razmere z namenom, da se v naslednjem koraku poceni pokupi, kar je v njej vrednega. Namesto tega bi postala privlačna za resne tuje naložbe, kar je tudi sicer eden od pogojev za naš pospešeni prihodnji razvoj.

Seveda tudi pravkar predstavljena rešitev ni brez pomanjkljivosti. Morda najbolj resna je ta, da tuji upravljalec RS z njo pridobi neke vrste monopol nad upravljanjem državnega premoženja, monopoli pa prej ali slej povzročajo težave. Ta problem bi lahko učinkovito rešili tako, da na RS prenesemo le 50 odstotkov vsake od večjih kapitalskih naložb države, drugo polovico pa bi upravljal SDH. Seveda bi morali v tem primeru zakon o SDH le popraviti in ne opustiti, še predvsem v delu, ki se nanaša na njegov nadzorni svet. Namesto da ima ta organ le pet članov, kakor zakon določa sedaj, naj bi jih imel najmanj deset, in namesto da jih vse predlaga politika (finančni minister), naj bi – gre za eno od možnih rešitev – tretjino članov predlagale gospodarske asociacije (GZS), tretjino sindikati, preostalo tretjino pa vlada.

Ureditev upravljanja državnega premoženja, o kateri govorimo, ima zagotovo pomembne prednosti pred njegovo razprodajo, pa vendar ne gre pričakovati, da ji bo politika naklonjena. Razlog za tako mnenje je prej ko slej to, da bo po sprejetem zakonu o SDH upravljanje državnega premoženja pretežno usmerjeno v njegovo razprodajo, to pa bo političnim in drugim elitam še zadnjič dalo priložnost za uresničevanje njihovih posebnih interesov. Zopet smo torej pri osrednji težavi naše države, kako politiko pripraviti do tega, da bo ravnala razumno, etično in v interesu večine, torej ne način, zaradi katerega smo si prislužili prvo mesto na lestvici koruptivnih držav. Morda pa so predčasne volitve, ki se nam obetajo, priložnost za spremembe, da bo v prihodnje v državi vendarle drugače, manj politično zasmrajeno.

ANDREJ CETINSKI, Ljubljana