Podjetje Nestlé, največji proizvajalec hrane na svetu, ima sedež v kraju Vevey ob obali Ženevskega jezera. Tam, pod idiličnimi griči v idiličnih hišah, voditelji podjetja sprejemajo odločitve, katerih posledice čutijo ljudje na drugem koncu sveta. Nestlé vsako leto kupi štiristo deset tisoč ton palmovega olja, maščobe, ki sestavlja večino sodobnih prehrambnih izdelkov. Njihov slogan se glasi »Good Food, Good Life«. Dobra hrana, dobro življenje. Tudi v Sloveniji prodajajo svoje dobrote, kavo nescafé, majonezo thomy, napitek nesquik, bombone smarties, čokoladice after eight. Težava pa je v tem, da je proizvodnja palmovega olja, iz katerega dobrote nastajajo, tesno prepletena s kršitvami človekovih pravic – plenjenjem tuje zemlje, preganjanjem staroselskih kmetov, mučenjem, ubijanjem. Veliki prehrambni koncerni, kot je Nestlé ali kakršen je njegov tekmec Unilever, seveda v kršitve človekovih pravic niso neposredno vpleteni. So pa vanje vpleteni njihovi dobavitelji palmovega olja oziroma dobavitelji dobaviteljev. Globlje, kot se ta veriga spušča k tlom, bolj umazana postaja.
Argument puškinega kopita
Med najmočnejšimi členi v verigi dobaviteljev palmovega olja na svetu je singapursko podjetje Wilmar. To prodaja palmovo olje proizvajalcem hrane pa tudi drugih izdelkov široke potrošnje, kot so kozmetični pripomočki, mila ali pralni praški. Wilmar je imel dolgo v lasti podjetje Asiatic Persada, piše nemški Spiegel. To podjetje pa je že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja začelo agresivno izkoriščati zemljo v indonezijskem deževnem gozdu. Tam, na šotnih tleh blizu ekvatorja, palme dobro uspevajo vse leto in od indonezijskega pragozda je odvisen velik del svetovne prehrambne industrije. Gozd, ki pripada staroselcem, so izkrčili, zravnali z buldožerji in na območjih, ki merijo desettisoče hektarjev, zasadili palme. Kmete in vaščane, ki so se temu upirali, so prepustili najetim vojakom. Ti so zadeve »uredili« s puškinimi kopiti. Zaradi kontroverznosti in mednarodnih obtožb, ki so začele ogrožati tudi ugled proizvajalcev hrane in kozmetike, je Wilmar podjetje Asiatic Persada kasneje sicer prodal. A Spiegel je razkril, da je vse ostalo »v družini«. Kupil ga je podjetnik Ganda Sitorus, mlajši brat lastnika Wilmarja, podjetnika Martue Sitorusa, ki je eden najbogatejših Indonezijcev.
Kljub protestom človekoljubnih in okoljskih organizacij se zločini v pragozdu nadaljujejo. Letos marca so najeti vojaki napadli vas Bungku, kjer leži ena največjih indonezijskih palmovih plantaž. Šest vaščanov, ki so se uprli plenjenju zemlje, so vojaki brutalno pretepli in eden, oče treh otrok, je kasneje v bolnišnici umrl. Napadalci so sredi vasi zasadili tablo z napisom »To je naša zemlja«. Katero podjetje stoji v ozadju teh napadov, je težko odkriti. Aktivistka Christiane Zander, ki dela za nevladno organizacijo Rainforest Rescue (Reševanje tropskega gozda), je nemškim novinarjem sporočila, da so delavci, ki v indonezijskem pristaniškem mestu Jambi pretovarjajo palmovo olje, priznali, da še vedno delajo za Wilmar. V Wilmarju in Ulnileverju zanikajo, da bi palmovo olje, s katerim trgujejo, prihajalo s prizadetih območij. A indonezijski časopisi poročajo, da trgovske povezave med podjetjema bratov Sitorus še delujejo.
Vpletena tudi Svetovna banka
Wilmar, ki se zadnjih nekaj let trudi oprati svojo javno podobo, pa je vrgel senco tudi na druge mednarodne inštitucije. Spiegel tako poroča, da so v poslovanje s palmovim oljem in posojila Wilmarju vpleteni nemška banka Deutsche bank in Svetovna banka ter multinacionalna nemška zavarovalnica Allianz.
Dokler potreba po palmovem olju na svetovnih trgih raste, je malo verjetno, da bi se pohlep po dobičkih ustavil. Avstrijski Die Presse je objavil podatke ameriškega kmetijskega ministrstva, ki kažejo, da se bo letos povpraševanje po palmovem olju povečalo za približno pet odstotkov. V poročilu okoljevarstvene skupine Friends of the Earth, Prijatelji Zemlje, ki ga je leta 2010 sopodpisal slovenski Inštitut za trajnostni razvoj, pa je zapisana ocena, da se bodo do leta 2020 nasadi palm za proizvodnjo palmovega olja in biodizelskega goriva povečali za trideset do štirideset odstotkov. »Proizvodnja palmovega olja je problematična dvakrat, z okoljskega in z družbenega vidika,« opozarja direktorica Inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe. Ne le da izginja tropski gozd in da podjetja nasilno izrivajo staroselce, ampak so v proizvodno-potrošniški cikel vpletene tudi naraščajoče potrebe zahodnega sveta. »Po eni strani je dobro, da ljudje uživajo manj mesa in se preusmerjajo v rastlinsko prehrano,« pravi Slabetova. »A so obenem premalo ozaveščeni o uporabi palmovega olja v rastlinskih izdelkih in o okoliščinah, v katerih palmovo olje pridelujejo.«
Slabetova zato predlaga, da naj potrošniki preverijo izvor izdelkov. Inštitut za trajnostni razvoj je vpet v mrežo mednarodnih okoljevarstvenih organizacij, ki skušajo industrijo prepričati, da je namesto palmovega olja mogoče med drugim uporabiti tudi reciklirano jedilno olje, tisto, ki ga po cvrtju v restavracijah zlijejo stran. Iz njega lahko nastane povsem učinkovito očiščevalno sredstvo.