Bilo je na večerno sredo pred dvema tednoma in po Sloveniji je na skoraj dvesto prizoriščih potekala prva Noč knjige. V Kinodvoru se je zbrala čedna druščina poslušalcev, da bi prisostvovali edinstvenemu soočenju in pogovoru o slovenskem filmu. V režiji urednika Ekrana Gorazda Trušnovca naj bi svoja mnenja o zgodovini slovenskega filma izmenjala slovenska filmska publicistična težkokategornika. Prvoligaša. Prvi je bil Zdenko Vrdlovec, dolgoletni Dnevnikov kulturni novinar in filmski kritik, ki mu je lani pri založbi UMco izšlo epohalno delo Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011, knjižni špeh na 850 straneh, v katerem je Vrdlovec pregledal zgodbo o slovenskem filmu od prvih kinodvoranskih predvajanj še v 19. stoletju do najnovejših slovenskih filmov. Drugi pa je bil Marcel Štefančič, jr., ki mu je lani, nekaj mesecev za Vrdlovčevo knjigo, (pri nas) izšla Maškarada; strašne fantazije slovenskega filma 1948–1990, epsko delo o zgodovini slovenskega filma na 700 straneh, v katerem je Štefančič nazorno pokazal, od kod vse so slovenski filmi tistega časa črpali osnovo za svoj nastanek.

»Mi, zgodovinarji...«

Prav zanimalo me je, kako se bo iztekel ta nenavadni besedni dvoboj in kako bo Vrdlovec s svojo stoično umirjenostjo in preudarnim govorjenjem pariral Štefančičevi energiji in brzostrelni retoriki, s katero matira skoraj vsakega svojega sogovornika. Na koncu pogovora smo bili vsi več kot zadovoljni: na vsako tezo v zvezi s slovenskim filmom, ki jo je ognjevito zagovarjal Štefančič, je Vrdlovec našel nekaj, s čimer jo je lahko vsaj dopolnil, če ne celo preobrnil. Bil je pogovor dveh, ki se nista povsem strinjala o skoraj nobeni stvari v zvezi z našim filmom, hkrati pa je bila to debata dveh, ki sta na slovenski film in njegovo zgodovino kompetentno pogledovala vsak s svoje strani. »Mi, zgodovinarji…« je nekajkrat svoje replike začel Vrdlovec, s čimer je najbrž želel poudariti, da v zvezi s slovenskim filmom želi ostati pri dejstvih in ne želi posegati na obširno polje raznovrstnih špekulacij in fantazij.

Njegova čvrsta nagnjenost k dejstvom ter obseg njegovega filmskega znanja, ki se kaže v njegovi skoraj nepregledni bibliografiji, pa sta bila tudi razlog, da sem ga pred leti poprosil za sodelovanje pri našem velikem enciklopedičnem filmskem projektu Knjiga o filmu (izšla 2007). Vedel sem, da bomo brez njega to knjigo le težko pripeljali do konca, saj je bil dobršen del posvečen filmski teoriji, ki jo je težko že prevesti, kaj šele strokovno in terminološko pregledati. Vrdlovec je zlahka opravil svoje delo tako kot prevajalec kot strokovni recenzent, kar je kasneje, v okviru svojega omejenega prostega časa, ponovil še pri knjigah Razumeti film (2008), Svetovna zgodovina filma (2009) in Pripoved v igranem filmu (2012). Tisti, ki teh knjig ne pozna, naj si jih ogleda (in morda prebere), pa bo videl, pri kakšnih megalomanskih knjižnih projektih je bil Vrdlovec ključni zunanji sodelavec.

Njegove filmske knjige, ob kritiških zapisih, ki jih že desetletja piše za Dnevnik, kjer je zaposlen že od leta 1976 (to je njegova prva in edina služba), so začele izhajati že na začetku osemdesetih let. Potem ko je opravil izbor spisov Sergeja Ejzenštejna, ki so leta 1979 izšli v knjigi pod naslovom Montaža, ekstaza (in jo tudi uredil), je v naslednjih letih v slovenski filmsko-knjižni publicistični prostor odločno stopil kot avtor (ali pa soavtor) izvirnih filmskih monografij: František Čap (1981), Fritz Lang (1984), Lepota prevare (1987), Ples v dežju (1991), John Cassavetes (1994) so samo nekatere od njih. V njih se lepo kaže, da je ves čas svojega kritiškega in filmskoteoretskega delovanja prestopal med pisanjem o svetovnem in pisanjem o slovenskem filmu. Ko je na začetku devetdesetih let izšla prva Filmografija slovenskih celovečernih filmov, je zanjo prispeval ključen esej Zgodba o slovenskem filmu, ki ga je še nadgradil in podaljšal v naslednjih dveh izdajah tega osnovnega faktografskega dela o slovenskem filmu, s svojim besedilom pa mu vdahnil še neko svoje posebno življenje. Hkrati je takrat že začenjal delo za Filmski leksikon (izšel je v soavtorstvu z Bojanom Kavčičem leta 1999), ki ga imamo še danes za temeljno delo na področju slovenske filmske terminologije ter splošni vir informacij s področja filmske umetnosti in industrije. Nekje vmes je diplomiral s tezo Film in gledališče iz filozofije in sociologije kulture pri Rastku Močniku. V drugi polovici devetdesetih let je tudi predaval filmsko teorijo na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij.

Zgled prihajajoče generacije

Obenem je bil vedno nekje blizu prevodov filmsko knjižnih in drugih humanističnih klasik: bil je zraven pri prevodih Pascala Bonitzerja (Slepo polje, Eric Rohmer), pisal je spremne besede k prevodom Rolanda Barthesa (Camera lucida in Fragmenti ljubezenskega diskurza), sodeloval je pri izborih tekstov za razne knjige (denimo Serge Daney: Filmski spisi). Ves čas je tudi pisal poklone slovenskim filmskim zvezdam: Poklon Metki Bučar (2003), Poklon Duši Počkaj (2004), Poklon Lojzetu Rozmanu (2010). S svojim opusom, tako tistim v obliki filmskih kritik v različnih medijih kot knjižnim, v katerem je segel na različne strani slovenskega in svetovnega filma, velja za avtoriteto na področju slovenske filmske kritike, s svojo kontinuiranostjo in pronicljivostjo, s katero spremlja film, pa je na tem področju lahko tudi zgled za prihajajoče generacije. Tako je bilo njegovo večdesetletno delo na tem področju že samo po sebi več kot primerno priporočilo za podelitev priznanja Mestne občine Ljubljana za leto 2014, ki ga je pravkar prejel.

A Vrdlovec še niti približno ni rekel zadnje besede: že dolgo ima v delu nov knjižni projekt z delovnim naslovom Filozofija podobe, s katerim nas bo popeljal od Platonove votline vse do podobe sodobnega filma današnjih dni. Že vnaprej se veselim tega branja. Tako kot je staro vino vse boljše, je tudi on filmski kritik, ki nam poklanja vse boljša dela.