Zadnjih pet let slovenska folklora nedvomno doživlja preporod, prej so se plesale v glavnem koreografije železnega repertoarja. Bojan Knific, prej na JSKD zadolžen za folklorno dejavnost, je imel velik posluh za inovacije, v FS Tineta Rožanca sta lastne produkcije začela postavljati glasbenik in aranžer Klemen Dovč ter plesalka Katja Kavkler, pogosto sta se za nasvet obrnila na zdajšnjega umetniškega vodjo včasih konkurenčne, zdaj prijateljske AFS Franceta Marolta, Tomaža Simetingerja. »Morda ravno recesija, še bolj pa zmanjševanje sredstev za naše delovanje nas je spodbudilo, da različne skupine več sodelujemo, kar je tudi edini pozitivni učinek te krize,« malce za šalo pravi Dovč.
Zaljubljeni zeleni Jurij
Načeloma se folklorne postavitve pišejo v desetminutnih sklopih plesov iz posamezne regije, vezni člen je po navadi neko besedilo. Aktualni Zeleni Jurij bo imel šest sklopov, ki pa so jih tokrat tekoče glasbeno povezali in nadgradili v spevoples, odrsko zvrst, ki jo s poslovenjeno besedo drugod poimenujejo muzikal. Posebno funkcijo bo imel zbor, ki bo prevzel vlogo veznega člena in komentatorja dogajanja. Sklopi bodo imeli rdečo nit, pojavljanje zelenega Jurija v različnih pokrajinah, izbrali pa so Prekmurje, Koroško, Primorsko, Gorenjsko, Osrednjeslovensko oziroma Ljubljano ter Belo krajino.
V mitološkem smislu je lik zelenega Jurija zelo kompleksen, poznajo ga tudi na Hrvaškem in drugih državah, vse do Rusije, zato je materiala in virov veliko, čeprav ne vedno natančnih. »Mi smo pod drobnogled vzeli ljubezenski odnos med zelenim Jurijem in njegovo sorodno dušo Maro (igrata ju Gregor Volk in Karin Možina), zelenega Jurija pa povezali ne le s pomladjo, temveč s celim letom, kajti njegova pot je krožna; od pomladnega prebujanja narave, prek rasti in poletja do jeseni in plodnosti in še naprej prek zime vse do onostranstva, da se spet lahko rodi,« pojasnjuje koncept Dovč.
Ta je poskrbel za večino glasbe, skupaj s Kavklerjevo sta domislila tudi koreografijo, v nekaterih koreografijah in glasbi pa je sodeloval še dr. Bruno Ravnikar.
Avtorsko skladbo v stilu tanga je prispeval še Bojan Cvetrežnik, saj so jo potrebovali za koreografijo pri motivih Ljubljane, da ustvarijo urbano kavarniško vzdušje, nekje v času med obema svetovnima vojnama, kar zahteva zaobjetje sodobnejšega obdobja s stališča folklore. Aranžma je prispevala tudi Nina Volk, članica etno tria Volk Folk.
Klemen Dovč priznava, da je k celotni glasbeni podobi pristavil svoje uho tudi njegov brat, odličen harmonikar in komponist Janez Dovč, se je pa tudi sam učil harmoniko, kar deset let. Po izobrazbi je zdravnik, specializant pediatrije na Pediatrični kliniki v Ljubljani, in z otroki prepleten tudi po folklorni plati; nekoč je v Domžalah soustvarjal otroško folklorno skupino, danes pa še posebno uspešno motivira najmlajše rožance.
Eden od rožancev je tudi tretji brat iz družine Dovč, Miha Dovč, ki je skupaj z drugimi folklorniki na promociji pred študentskimi domovi prepričal tudi zdaj rožansko predstavnico za odnose z javnostmi Mihaelo Leskovec, sicer magistro ekonomskih znanosti, ki danes pravi: »Ko te Rožanc enkrat zagrabi, ne popusti več!« Pleše deseto leto, vmes se je skupini pridružil tudi njen starejši brat, pozneje še mlajša brat in sestra, tako da so v nekem obdobju plesali vsi štirje. »To je res zdrava družba, v kateri lahko vsak najde svoje prijatelje, dobivamo se tudi ob drugih priložnostih, skupaj se imamo dobro,« pravi Leskovčeva.
Medgeneracijski vrvež
Irena Ham, sicer učiteljica razrednega pouka, pleše še dlje, 24 let je zvesta FS Tineta Rožanca, zadnji dve leti skupino tudi umetniško vodi. »Že prej sem veliko plesala in se ukvarjala s športom, jazz baletom, bila sem mažoretka. Na priporočilo mame sem šla še k folklornikom, najprej sem postala maroltovka, po dveh mesecih na fakulteti pa sem spoznala sošolko, ki je plesala pri Rožancu; prepričala me je, da se imajo tam bolje in se več zabavajo, pa sem prestopila in ostala.« Danes v otroški sekciji plešeta tudi njeni hčerki pa tudi mož je dolgoletni plesalec folklorne skupine Emona.
Na eni od zadnjih generalk v pretesni dvorani Antonovega doma na Viču se je v ustvarjalnem, a povsem obvladljivem kaosu trlo vseh 150 nastopajočih folklornikov, glasbenikov in zborovskih pevcev, skrbnic kostumov in drugih soudeležnih v projektu, najbolj simpatičen vrvež pa je bil prav medgeneracijski. Tokrat na oder namreč skupaj stopajo vse tri sekcije FS Tineta Rožanca – otroška, članska in veteranska. Pravijo, da gre za živo predajanje znanja in izkušenj, in ravno otroci in najstarejši so med seboj največji prijatelji.
Običajno se plesalci skupini priključijo kot študentje in potem kar ostanejo, deset let in več. Kar 17 jih je iz Dolenjske in Bele krajine, sicer pa dvakrat na teden na vaje v Parmovo ulico v Ljubljano prihajajo tudi iz drugih koncev Slovenije, iz Bohinja in še bolj oddaljenih krajev – prostovoljno, brez honorarjev. Za dušo, za veselje, za druženje. Največ adrenalina je ravno pred celovečernimi koncerti. »Toda po koncertu, ko pade zastor, je notranje zadovoljstvo neizmerno; več kot vložimo, več dobre energije dobimo nazaj,« še pristavi Mihaela Leskovec.
