Vprašanje ni, kdo bo v njej zmagal. Hladna vojna ni blietzkrieg, kje se v nekaj tednih osvoji ozemlje in potem v štirih letih zapravi. To je dolgotrajno pozicijsko vzajemno izčrpavanje, ki se predstavlja kot boj med dobrim in zlim. Dileme so prepovedane. Že na začetku se je treba postaviti na eno stran in pri njej vztrajati. V oboroženih konfliktih se človek pač vda in kot ujetnik počaka na konec. V tem ni nič nečastnega. V hladni vojni ni ujetnikov. Bog ne daj, da bi si sredi takšnega konflikta premislili. Na eni strani bi obveljali kot izdajalci, na drugi pa tudi kot nenačelni pragmatiki, ki menjajo prepričanje v skladu s pričakovanjem zmage.
Naša težava je v tem, da s tem nimamo nobenih uporabnih zgodovinskih izkušenj. Slovenija je bila med prvo hladno vojno na ozemlju neuvrščenosti. Niti v zavezništvu Nato niti v varšavskem paktu. Veljalo je, da smo varni, ker bodo ameriške rakete čez nas letele v Rusijo, ruske pa čez naše ozemlje v Ameriko. Na nas ne bo padlo nič. Če pa bi nas napadli Rusi, bi Američani stopili v našo obrambo. V nasprotnem primeru bi nas ob ameriškem napadu branili Rusi. Vprašanje, ali je bolje, da te Rusi napadejo ali branijo, nikoli ni bilo razrešeno na zadovoljiv način. Tako je bilo včasih. Veljalo je, da si varen, če si hkrati na obeh straneh. Jugoslavija je od Rusov kupovala orožje s krediti, ki jih je dobila od Amerike. Zapletlo se je, ko je država našla tretjo pot. Ker je niso napadli niti Američani niti Rusi, je napadla samo sebe.
Ukrajinski primer kaže, da je pragmatizem neuvrščenosti temeljil na iluzijah. Ukrajina je bila v idealnem položaju, da na novo odkrije neuvrščenost. Prebivalstvo je ukrajinsko in rusko, ekonomija vezana na Rusijo z močnimi kapitalskimi ambicijami na zahodu. Z malo sreče bi lahko kupovala ruski plin s krediti, ki bi jih najemala v Ameriki. Namesto tega je zabredla v položaj, ki ga je najlepše opisal madžarski analitik Makai. »Mene to spominja na Jugoslavijo, kjer je Rusija Srbija, Ukrajina pa so vsi ostali. Imaš Krajino in nacionaliste, separatiste in centraliste in tudi mednarodno skupnost. Ta nikoli ni razumela, da Rusi mislijo resno in da nikoli ne bodo prepustili Ukrajine komu drugemu. Imaš tudi Putina, ki misli, da je močnejši od usode.«
Analogija z Jugoslavijo je simpatična, vendar z njo ne gre pretiravati. Še ene Srebrenice na evropskem ozemlju si v dvajsetih letih morda le ne bi bilo lepo privoščiti. Med Ukrajino in balkanskimi konflikti pa je tudi velika razlika. Razpad Jugoslavije geopolitično ni spremenil nič. To je bil prepir na periferiji Evrope, ki je pustil vsa velika razmerja moči pri miru. V Prištini so se 11. julija 1999, ravno na obletnico pokola v Srebrenici, britanski in norveški padalci pod poveljstvom britanskega generala Mika Jacksona na letališču gledali čez puške z ruskimi vojaki, ki so na oklepnih transporterjih pridrveli iz Bosne. Ameriški poveljnik general Wesley Clark je od Jacksona zahteval, da počisti pristajalno stezo in odstrani Ruse. Jackson ga je zavrnil, da »ne bo začel tretje svetovne vojne«. Vsekakor ne v Prištini. Zaradi tega še velikega prepira ni bilo.
Ukrajina je nekoliko pozno odkrila, da je Američani ne bodo branili, če jo Rusi napadejo. Bila je deležna vse politične podpore, diplomatskega manevriranja in strašenja s paradami v oddaljenih deželah. Kri na tleh pa je njen problem. Velike vojske, ki so se za demokracijo in svobodo dvignile nad Afganistan in Irak, se previdno umikajo in razdejanje mest prepuščajo ukrajinskim prostovoljcem. Kar je treba pobiti, bodo morali pobiti sami.
Zato pa se je okoli države zagnala spektakularna hladna vojna, v kateri kopica držav rešuje probleme in frustracije, ki so se jim v desetletjih nabrali z Rusi. Neverjetno, koliko zamer so si Moskovčani nabrali samo v zadnjih petindvajsetih letih. Hkrati so komunisti in fašisti, imperialisti in provincialci, obsceno bogati in prav beraško revni. Po petih minutah konflikta Rusija ni imela enega prijatelja na zahodni polobli. V Evropi je bila ta formula vedno zelo uspešna. Tako je prva svetovna vojna slovesno odprla dvajseto stoletje.
V tem položaju prav veliko manevrskega prostora ni. Jasno, da je vse, kar Američani in Rusi govorijo eni o drugih, res. To, za kar Američani obtožujejo Ruse, sami delajo. To, kar Rusi očitajo Američanom, pa je njihova strategija. Ukrajina je res prepredena z ruskimi agenti, ukrajinsko vlado pa so res sestavili Američani. Evropske države pa res vsaka zase poravnavajo račune za nazaj in načrtujejo profit za naprej. Če je Rusija zgodovinski nasprotnik, je zemljevid Evrope veliko preprostejši. Še preden so se sile pravilno razporedile, vsi govorijo isto. Disidenti so v hladnih vojnah zelo nepriljubljeni. Tudi hladna vojna je vojna in zahteva spoštovanje hierarhije.
Tukaj bo nastopila zadrega. Je Slovenija v tej zgodbi na strani Rusov ali Američanov? Vprašanje odnosa do samoodločbe narodov, regularnosti volitev, ideološke pripadnosti revolucionarjev, zgodovinskih pravic in starih pravnih naslovov je stvar prejšnjega meseca. Sedaj gre samo še zato, na katero stran se postaviš. Na prvi pogled ni nobenim dilem. Slovenija je članica Nata in se zna na vojaških proslavah postaviti v vrsto.
Ampak mi smo navajeni za vsako stvar imeti dve proslavi. In če se je mogoče pri malenkostih razcepiti na domobrance in partizane, je treba tradicijo ohraniti tudi pri resnih rečeh. Do hladne vojne bi morali imeti dve nasprotni politiki. Vendar nam Ukrajina ponuja enkratno priložnost za narodno spravo. Če se domobranci strinjajo s Putinom, da so v Kijevu na oblasti fašisti, potem morajo oni stopiti na stran novih kijevskih oblasti. Ampak zakaj se potem strinjajo s Putinom? To morajo razrešiti sami pri sebi. Partizani bi morali v titoistični tradiciji tudi biti naklonjeni uporu Rusom. Še posebej če se strinjajo z analizami v Der Spieglu, da je Putin fašist in torej zgodovinski sovražnik naroda. Kako se znajdejo skupaj z nemškimi desničarji, je samo njihov problem.
Če bo pol Slovenije navijalo za ruske delfine, pol pa za ameriške, se vsi skupaj potopimo.