Služiti z umetnostjo ni znanost, ampak umetnost

McLellanova sicer nima nikakršne formalne izobrazbe na umetniškem področju, a ko je pred več kot dvema desetletjema delala v neki knjigarni v Washingtonu, je vsakodnevno hodila mimo organizacije D. C. Arts Center. Nekega dne je prestopila njihov prag ter pojasnila, da si želi služiti denar zanje, direktor pa ji je odvrnil: »Me veseli, ampak za začetek lahko vzameš metlo in pometeš galerijo.« To je ni odgnalo, temveč se je začela samoizobraževati za kulturni menedžment, po nekaj letih delovanja v omenjenem umetniškem centru pa soustanovila neprofitno organizacijo Transformer. Njen naslednji pomembni projekt je bila ustanovitev in vodenje zasebne galerije Civilian Art Projects. Skupno je kurirala že okrog 120 razstav. Da se karieri posveča s strastjo, je jasno iz večine njenih izjav: »Svoje najboljše projekte obenem ljubim in sovražim v približno enakem razmerju. Izzivajo me do točke, ko želim odnehati, vendar ne.«

Ne. Sama z nobeno galerijo nisem služila, temveč sem večkrat prišla do negativnega finančnega stanja. Ta posel mi ni nikoli prinesel udobnega ekonomskega položaja. Tudi v večini profitnih galerij ne obračamo dobička, zato zanje raje uporabljam naziv zasebne galerije. Ko sem pred približno osmimi leti odprla galerijo Civilian Art Projects, sem ob prvi predstavitvi prodala kar nekaj del in mislila, da bo to lahko, ampak ni bilo, saj ob naslednjih nisem prodala ničesar. Po šestih letih delovanja se mi je zdelo, da sem ujeta zgolj v kolo plačevanja računov. Nasploh mi je vodenje poslov jemalo veliko časa in zdelo se mi je, da se ne morem povsem osredotočati na umetnost. Sredi lanskega leta sem si rekla, da je treba nekaj spremeniti, in tako sem se odločila, da prodam stavbo, v kateri je bila galerija. To je bila velika odločitev, kajti prostor je identiteta galerije, in kar nekaj medijev je takrat že poročalo, da zapiramo. Vendar brez lastnega prostora in le z gostovanji na različnih lokacijah deluje že kar nekaj galerij v ZDA, saj se tako privarčuje precej denarja. Skoraj eno leto sem delovala na takšen način, odslej pa bo galerija Civilian Art Projects prostor delila še z eno galerijo, česar se veselim, a se obenem počutim, kot bi bila ponovno na začetku.

Da, zagotovo, saj se je denimo v New Yorku leta 2009 zaprlo 30 galerij. Pravijo, da če ti uspe preživeti pet let, potem ti bo uspelo preživeti tudi kasneje. Na svetu sta morda dva odstotka ljudi, ki redno podpirajo umetnost, in potem še nekaj odstotkov takšnih, ki jo podpirajo občasno. Drugi bodo odpadli takoj, ko bo prišla ekonomska stiska, saj umetnosti ne potrebujemo za preživetje. Moja galerija je šla skozi tri hude udarce gospodarske krize, vendar se nisem vdala niti, ko sem bila finančno na tleh. Zasebne galerije največ denarja dobijo od prodaje umetnin, donacij in dogodkov, vendar pri nas teh ne prirejamo, ker menim, da to ne sodi v galerijo. Raje se bolj intenzivno posvečam izobraževanju skupnosti kot tistemu vmesnemu členu, ki ljudem pokaže globljo perspektivo umetnosti, jim razloži umetnikove ideje in njihovo širšo umeščenost. Z obiskovalci galerije se je treba ukvarjati, jim ustvariti vzdušje, v katerem se bodo ob umetnosti počutili udobno. Če umetnost vidijo kot nekaj, kar je intelektualno visoko nad njimi, se bodo ustrašili in od nje oddaljili. Na področju izobraževanja je potrebnega še veliko dela. To nalogo bi morali v večji meri prevzeti muzeji, a žal imajo ti v Washingtonu precej konservativne programe.

Imam veliko vero v majhen denar, v prakso, da se zbira po malo denarja posameznikov. Kot denimo na kickstarterju, kjer mnogi donirajo po deset, dvajset dolarjev. Tudi naša galerija je že nekaj projektov finančno speljala na takšen način. ZDA ima močno zgodovino donacij; malo denarja za marsikaj. Kljub temu pa bi bilo treba ljudi tudi ozaveščati, da lahko za zmeraj postanejo lastniki neke umetnine ali celo zbiralci, če se le odpovedo nekaj večerjam v dragih restavracijah. Podpreti nekega umetnika pomeni tudi vlagati v njegovo nadaljnje delo. Seveda razumem, da je umetnost luksuz, a po drugi strani živim v mestu, kjer so ljudje obsedeni s kupovanjem neuporabne krame. Ljudje ne verjamejo več v umetnost, temveč v reklamne plakate.

Vedno obstaja ustvarjalna in poslovna plat poklica umetnika. Delo umetnika je tudi, da komunicira s publiko o svojih idejah, da je ljudem dosegljiv. V današnjem času mora seveda imeti svojo spletno stran, biti prisoten na družbenih omrežjih, imeti dobre opise in fotografije svojega dela in tako ga bodo prej ali slej opazili kakšni kustosi ali direktorji galerij. Mnogi mislijo, da če bodo pridno delali v svojem ateljeju, jih bo že kdo odkril. To se sicer dogaja, a le redkim. Umetniki pogosto tožijo, da nimajo časa za poslovno plat, ampak si ga preprosto morajo vzeti, saj četudi imajo še tako genialne ideje, jih ob slabi promociji nihče ne bo opazil. V popolnem svetu si lahko umetnik privošči biti le umetnik, vendar ne živimo v popolnem svetu. V resnici je takšen način dela možen le za peščico umetnikov, ki se dobro obnesejo na trgu. A ta svet, v katerem se vrtijo milijoni, je visoko nad tem, v katerem deluje večina. Sama podpiram predvsem mlade, ki šele vznikajo, in mnogi opravljajo še druge službe. Le redki svoja dela lahko prodajajo za več deset tisoč dolarjev. Tu ni enotnega recepta, kdaj bo umetniku uspelo. To je pač umetnost o umetnosti.

Seveda pa je najtežje prodajati umetnike, ki jih ljudje ne poznajo. Preden začnem zastopati mlade umetnike, grem z njimi vedno najprej na testno vožnjo. Pravim, da je prva predstavitev, kot bi hodila na zmenke, druga, kot bi se zaročila, pri tretji pa se poročiva. Pogosto jih najprej predstavim na skupinskih razstavah. Skozi ta proces vidim, ali umetnik razume, kako se pripravljajo razstave, kakšna so moja pričakovanja ter da morava delati kot ekipa, s čimer imajo mnogi težave. Včasih rečejo: »To so moje ideje in tako bo.« Takšne odslovim, saj je zame izredno pomembno vzajemno sodelovanje. Umetnik in kustos morata drug od drugega imeti korist. Pogosta napaka mladih je, da hočejo najprej postaviti datum razstave in do tega dne nato na silo nekaj ustvarjajo, sama pa vedno pravim, da bo razstava prišla, ko bodo dela že pripravljena. Nemalokrat se seveda zgodi tudi, da najprej pridejo na plano s številnimi res dobrimi idejami, nato pa obtičijo, saj se ne spreminjajo dovolj. Menim, da je za to v veliki meri kriv šolski sistem, ki jih obremenjuje s formalnostjo.

Manj formalnih struktur je prisotnih, bolj svobodno lahko izražaš svoje ideje. Ker morajo neprofitne galerije nenehno poročati oblasti in se ukvarjati z veliko birokracije, to ovira njihov napredek in delovno svobodo. Tako se je začela razraščati kultura »do it yourself«, ki je povsem neodvisna od vladne pomoči. Gre za umetniške skupine, ki pogosto delujejo kar v lastnih hišah ali skladiščih in živijo od visokokakovostnega tiskanja slik. Z dobičkom od te dejavnosti lahko financirajo različne druge nekomercialne in pogosto nekonvencionalne projekte. Tako lahko eksperimentirajo in razvijajo ideje, s katerimi nimajo namena služiti. Takšna struktura je najbolj svobodna, saj se ji ni treba ukvarjati s sistemom. To pravzaprav niso galerije, ampak nekakšna majhna podjetja, ki pa jih je za zdaj malo. Sama verjamem, da le peščica ljudi lahko marsikaj premakne. Ne smemo gledati, kako sistem spreminja nas, ampak moramo mi spreminjati sistem.