Na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije za razkorak med številom naglušnih in uporabniki slušnih pripomočkov krivijo stigmo, ki je povezana z nošenjem slušnega aparata. »Zlasti starejši ljudje zelo neradi priznajo, da so naglušni. Tudi ko jih na moteče zvoke televizijskih in radijskih sprejemnikov v njihovem stanovanju opozorijo svojci in sosedje, še vedno traja skoraj deset let, da se soočijo z naglušnostjo in si priznajo, da potrebujejo slušni aparat,« pojasnjuje sekretar zveze Matjaž Juhart.
Dodaja, da tudi po prejemu marsikdo aparat skriva in se ne želi vključiti v društva, kjer bi mu lahko marsikaj olajšali in pomagali pri izbiri slušnih pripomočkov. Številni naglušni namreč po njihovih ugotovitvah niso zadovoljni s svojim slušnim pripomočkom, četudi so izbrali in doplačali nadstandardne, ki bi jim lahko omogočili individualne prilagoditve. »Med razlogi za to, da pripomočka ne uporabljajo, najpogosteje navajajo, da jim vse šumi, piska, da jih boli glava, da jim je vse preglasno...« naštevajo na zvezi in dodajajo, da so v resnici le slabo izbrali aparat ali pa se nanj niso privajali dovolj postopno oziroma niso izkoristili možnosti individualnih nastavitev.
Matjaž Juhart opozarja, da naj bi se pri izbiri pripomočkov dogajale tudi nepravilnosti, o katerih pa uporabniki ne želijo govoriti. Posamezni zdravniki naj jih namreč z napotnico ne pošiljajo k najboljšemu, marveč k določenemu ponudniku. Nekatere ambulante naj bi obiskovali tehniki dobaviteljev, nekaterim naj bi napotnice pridobili kar v trgovini, na napotnici naj bi bilo kdaj zapisano, da ob zamenjavi ni potrebno testiranje...
Polovica aparatov ni preizkusila
Da bi se izognili omenjenim nepravilnostim, so na zvezi nedavno pripravili okroglo mizo, ki naj bi izboljšala sodelovanje in povezala interese zdravstva, zavarovanja ter ponudnikov in uporabnikov, pravi Juhart. Strokovni sodelavec zveze Adem Jahjefendić pa nezadovoljstvo uporabnikov slušnih pripomočkov in spremljajočih storitev podkrepi z rezultati letos izvedene raziskave med 118 uporabniki, člani društev. Ta naj bi razkrila, da dobra polovica anketiranih aparatov ni preizkusila, samo 31 odstotkov pa jih je preizkusilo aparate različnih ponudnikov. Podobno skrb zbujajoči naj bi bili tudi podatki o času, ki so ga uporabniki porabili za pogovor o aparatu in individualnih nastavitvah.
Nerealna pričakovanja
Vodja avdiovestibulološkega centra UKC Ljubljana doc. dr. Saba Battelino obžaluje, da na omizje ni bila vabljena tudi zdravstvena stroka, in oporeka večini očitkov. »Mi vidimo predvsem uporabnike, ki slušne aparate radi uporabljajo, hodijo na redne kontrole in jih menjajo na šest let ter se oglašajo ob spremembi sluha ali drugih ušesnih težavah.« Poslušanje s slušnim aparatom pa ni nikoli enako poslušanju z normalnim sluhom, posebej to velja za govor v skupini ljudi in poslušanje glasbe, pojasnjuje. Po njihovih ocenah tako večina slušne aparate nosi, polževe vsadke pa uporablja kvečjemu odstotek oseb. Nastavitve slednjih so v ljubljanskem centru strokovno odlične, pravi dr. Saba Battelino in dodaja, da pa se večkrat zgodi, da uporabniku svetujejo drugo vrsto slušnega aparata (predvsem zauheljnega in ne vušesnega), a uporabnik vztraja pri svojem, čeprav pri njegovi obliki sluhovoda, stanju srednjega ušesa ali izgubi sluha vušesni slušni aparat ne bo mogel pomagati. Slabo slišečim osebam, ki prvič prejmejo aparat, okvirno svetujejo zanje najbolj primeren tip aparata in svetujejo, da jih preizkusijo več (vsaj dva tedna). Čeprav jim povedo, da se lahko sami odločijo, jih večina vztraja, naj jim povedo, kateri je najboljši. Ob zamenjavi pa se zadovoljni uporabniki radi držijo istega izdajatelja, še kažejo izkušnje.
Dr. Saba Battelino poudarja, da je uporabnikom omogočena celovita rehabilitacija, uporabnikom polževega vsadka celo doživljenjska terapija. Otroci brez pridruženih bolezenskih stanj, ki prejmejo polžev vsadek dovolj zgodaj, lahko že v starosti petih let ujamejo slušno-govorni razvoj normalno slišečih otrok in obiskujejo običajne šolske ustanove. Odrasli uporabniki aparatov pa lahko kmalu opravljajo rehabilitacijo ob njihovem vodenju sami.
»Bolezenska stanja, pridružene bolezni, celotne sposobnosti, starost, okolje slabo slišečega ali gluhega uporabnika so zelo različne. Čeprav predvidenemu uporabniku povemo, kakšno korist pričakujemo od slušnega pripomočka oziroma kakšne so omejitve, se kasneje izkaže, da po prejemu slušnega pripomočka vendarle pričakujejo vse in še več.
Zavarovanje krije osnovni aparat
Zavarovanim osebam z izgubo sluha obvezno zdravstveno zavarovanje omogoča slušni aparat za eno ali obe ušesi za zaušesni slušni aparat 300 evrov in za vušesni slušni aparat 312 evrov za kos. Vsi slušni aparati pogodbenih dobaviteljev v okviru cenovnih standardov omogočajo ustrezno rehabilitacijo, je povedal Peter Rutar iz sektorja za odnose z javnostmi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za otroke se zagotavljajo slušni aparati z dodatnimi možnimi funkcijami v vrednosti 673 oziroma 657 evrov. Z začasno naročilnico, ki jo izda specialist ORL, pa lahko vsi različne aparate brezplačno preizkušajo tri mesece. Lani je možnost izkoristilo 8779 oseb, kar je 30 odstotkov več kot leta 2005.
