Med te zadrege sodita vsekakor vprašanje, kdaj na predčasne volitve, ter vprašanje, kako v vmesnem času politično voditi državo, da bi ta od vse te zmešnjave utrpela čim manjšo škodo. Ko smo že pri zmešnjavi, je treba seveda omeniti tudi očitno nepremišljeno odločitev vodstva in članstva Pozitivne Slovenije, da se čez noč dokončno in javno spre ter uniči stranko, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah dobila največ glasov. Vse to kaže ne le na precejšnjo mero nerazumnosti in pomanjkanja izkušenj nekaterih glavnih političnih akterjev, temveč tudi na neuspešnost (ali morda neuslišanost) vseh političnih, pravnih in drugih svetovalcev, ki so bili (ali bi vsaj morali biti) predhodno povprašani o možnih in najbolj verjetnih scenarijih, v katere sta (lahko) vodila kongres Pozitivne Slovenije ter (pre)nagli odstop predsednice vlade. Vse skupaj je le še en simptom splošne slovenske politične mentalitete, ki je pogosto pretirano zaletava ter premalo premišljena, strateška.

Ob vsem tem imamo zdaj na opozicijski politični strani še pravnomočno obsojenega Janeza Janšo, ki mu ta kazenska obsodba jemlje politično kredibilnost in ga bistveno ovira v njegovi možnosti ponovne kandidature za visoke politične funkcije. Seveda ta zgodba še ni končana, kajti na vrsti so še izredna pravna sredstva pri vrhovnem sodišču ter verjetno ustavna pritožba na ustavno sodišče, v skrajnem primeru pa tudi pritožba na evropsko sodišče za človekove pravice. Ob tem SDS očitno težko razmišlja o rezervnih načrtih, kajti po izjavah nekaterih njenih predstavnikov se (še) ne pripravlja na možnost, da bi bila navedena obsodilna kazenska sodba tudi na najvišjih instancah dokončno potrjena, saj v igri še ni nobenega »nadomestnega« voditelja stranke. Vse to lahko pomeni le še dodaten zaplet v slovenskem političnem prostoru.

Kako torej naprej? Če bodo držale napovedi vodij večine političnih strank, da svojih poslancev ne bodo nagovorili, da poskusijo v državnem zboru oblikovati novo koalicijo in posledično novo vlado, bomo imeli kmalu predčasne volitve. Kot je znano, se nekateri politiki in pravniki javno zavzemajo za čimprejšnje, že junijske predčasne volitve, drugi pa poudarjajo, da to ne bi bilo ustavno dopustno in politično primerno. Tokrat se bom vzdržal (svoje) natančnejše ustavnopravne analize te situacije, kajti zaradi možnosti, da se morebiti tokrat tudi sam odločim vstopiti v politični prostor, bi takšna analiza ne imela več prave strokovne teže. Opozoriti pa želim na nekatere razloge, ki po moji oceni narekujejo bistveno treznejši premislek parlamentarnih strank in predsednika države o razpisu predčasnih volitev, kot pa smo mu bili priče v zadnjih dneh.

Glavna odgovornost je seveda na predsedniku republike. Ta je zdaj po ustavi dolžan opraviti posvetovanje z vodji poslanskih skupin in ugotoviti, ali obstaja možnost oblikovanja nove vlade. Če bi predsednik po teh razgovorih nedvomno ugotovil, da takšne možnosti predstavniki parlamentarnih strank ne vidijo, bi moral nato omogočiti še vsem poslancem ustrezen čas za razmislek o tem, ali se morda nekateri izmed njih v roku 30 dni ne bodo povezali v skupino »najmanj desetih poslancev«, ki bo sama predlagala kandidata za predsednika vlade. Ali se lahko vsi poslanci državnega zbora že vnaprej javno izrečejo, da tega ne bodo storili, je vprašanje za ustavne pravnike, s katerimi se bo predsednik države danes posvetoval. Vsekakor mora biti odločitev predsednika republike o tem, kdaj bo razpustil državni zbor, povsem ustavno nesporna. Od datuma, s katerim bo razpuščen državni zbor, je namreč odvisno, kdaj bodo predčasne volitve, kajti ustava določa, da je te treba izvesti najkasneje dva meseca po razpustu državnega zbora. Predsednik republike bo pri presoji o tem, s katerim dnem naj razpusti državni zbor, moral upoštevati tudi nedavno odločbo ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da – povedano poenostavljeno – odločilna referendumska kampanja ni primerna v času šolskih počitnic oziroma dopustov. Ker so državnozborske volitve praviloma bistveno pomembnejša ljudska odločitev od odločitve volilcev na referendumu, je torej pričakovati, da bo za predčasne volitve določen datum, ki bo volilno kampanjo umestil v čas, ko bo v Sloveniji prisotnih kar največ volilcev, ki bodo lahko na tak način dobili verodostojen vpogled v politične akterje, ki si bodo prizadevali za vstop v parlament.

Prav v luči pravkar povedanega bo moral predsednik republike temeljito premisliti, ali je na primer junijski čas za predčasne volitve (kolikor bi ta čas z vprašljivim skrajševanjem ustavnih rokov sploh še lahko ujeli) primeren z vidika korektnosti do volilcev, predvsem pa tudi z vidika na novo nastajajočih kandidatnih list, ki potrebujejo nekoliko več časa za pripravo na volitve kot parlamentarne stranke, ki so same določile tempo razpada vlade. Ne smemo namreč spregledati, da se bosta že v prihodnjih tednih začeli prepletati dve različni politični kampanji. 25. maja bodo izvedene volitve poslancev v evropski parlament, 8. junija pa zakonodajni referendum o arhivih. Če k temu dodamo še morebitne državnozborske (parlamentarne) volitve konec meseca junija, smo verjetno spet kandidati za Guinnessovo knjigo rekordov. Vprašanje je, kako bi se na to odzvali volilci. Vsekakor priljubljenost politike med državljani na tak način ne bi zrasla. Upam torej na premišljeno in državniško odločitev predsednika države.