Film Atomski z desne si je naslov sposodil iz jugoslovanske vojaške terminologije, v njem nastopajo pripadniki vseh nekdanjih jugoslovanskih republik (oziroma današnjih držav), toda ne več kot vojni veterani, zato pa v novi vojni. Ne pravi oziroma takšni, v kateri se ubija z orožjem, ampak takšni, v kateri se ljudi uničuje z dolžniškimi pogodbami. Dejansko gre torej za neki kapitalistični posel, tako imenovano prodajo časovnega zakupa počitniških apartmajev (v takšnem apartmaju bi lahko »kupec« počitnikoval le en ali dva tedna na leto, plačeval pa bi ga nekaj let, odvisno od cene in plačniške sposobnosti), toda ta posel, ki poteka v hotelu Flamingo nekje na jadranski obali, ima kar nekaj lastnosti prave vojne. Ta prodaja »time sharing« je namreč goljufija, kar pomeni, da morajo prodajalci potencialne kupce pretentati, če pa so preveč negotovi in nezaupljivi, pa kar zlomiti, premagati, zatreti. Tega hotela, v katerega so jih zvabili s ponudbo nekajdnevnega brezplačnega letovanja, ne smejo zapustiti, vpije vodja prodajalcev, če ne pustijo nekaj svoje krvi, to je svojega podpisa na pogodbi. In kakor so v strategiji tega posla kupci določeni kot žrtve, tako so prodajalci postrojeni kot kakšna četa, ki jo vodja prodaje, »Slovenac« (Brane Šturbej), nagovori kot komandant pred bitko. Njegov motivacijski govor je punktiran z vulgarno besedo, ki pa ne deluje toliko kot kakšna kletvica, kakor mu daje osnovno intonacijo oziroma njegovo intenco prodajnega natega kar najbolje karakterizira. Druga poteza, ki kaže na vojno naravo tega podjetniškega posla, pa je ta, da lahko tudi prodajalci, če ne proizvedejo žrtve, to je kupca prepričajo o podpisu pogodbe, končajo kot žrtve oziroma izgubijo delo (toda makedonska prodajalka raje stori samomor, kot da bi ostala brez dela). In prodajalcem, naj se še tako bašejo s kokainom, res ne kaže najbolje, saj je večina »kupcev« vendarle prišla predvsem zaradi zastonj letovanja. Toda z bosansko družino, ki jo obdeluje srbski prodajalec, pride do preobrata, to je do prodajalskega triumfa. Kar ni brez aluzije na vojno v Bosni. A ne toliko te dobesedne aluzije, ki jo izreče družinski oče (Branko Đurić), kakor pa bolj pervertirane aluzije, ki bi jo lahko našli v eksploataciji bosanske tragedije (sin se na nekem igralu hudo ponesreči in v bolnišnici umre) za uspešen posel. Kolikor seveda ne gre pri tej eksploataciji, katere režiserka je elegantna in »hladna blondinka« (Tanja Ribič), prej za resnico posla.
Skratka, tudi na Balkanu je nekaj potenciala za Volka z Wall Streeta. Čeprav Atomski z desne ne pretendira toliko na kakšno hollywoodsko primerjavo kot s prav objestnim sarkazmom »rekonstruira« Jugoslavijo v pogojih svobodnega podjetništva in tržnega sistema.
