Računalniška glasba je smrt za glasbo

Vsi, ki so nastopili, mojo glasbo radi izvajajo, nasploh so naklonjeni sodobni glasbi. Mnogi glasbeniki ne marajo sodobne glasbe. K temu veliko pripomore vzgoja, ampak to je tako, kot bi kdo rekel, da ne mara Indijcev, četudi nobenega ne pozna. Vsa sodobna glasba se meče v isti koš, s tem pa se ji dela škoda. In če nekdo potem reče ali zapiše, da je neka skladba zanič, tega po eni sami izvedbi nihče ne more preveriti; ena sama kritika lahko skladatelja uniči. Redno obiskujem ljubljansko Dramo, tam denimo ena slaba kritika ne bo sesula predstave, ker bo ta večkrat na ogled in mnenja bodo različna. Pri nas slišimo nekaj slovenskih skladb, tujih novih skladb skoraj nič oziroma mnogo premalo, iz tega izvira potem tudi neznanje.

Če bi država stala za umetnostjo, bi se umetnikom lahko zgodil podoben prodor kot športnikom, ki pa jih država podpira! Skladatelj v Sloveniji samo s svojim ustvarjalnim delom ne more preživeti. Niti naročenih del nam ne plačajo; dobiš ustno naročilo za glasbo, ki jo potem pišeš nekaj mesecev, plačila pa ni. Zame so problematični tudi dobrodelni koncerti, preveč jih je, država se s tem otresa svoje (socialne) odgovornosti. Avtorji oziroma izvajalci se odpovedo honorarju, plača pa se elektrika, dvorana, odrski delavci ter zakuska po koncertu.

Na Sazas se spravljajo mnogi, prepričan sem, da združenju delajo krivico. Grozili so mi že s sodiščem, enkrat mi je celo grozila kazen do pet let zapora, in to zaradi mojega komponiranja oziroma zavzemanja za pravico skladatelja. Takratni predsednik Urada RS za intelektualno lastnino dr. Jurij Žurej je tožil enajst avtorjev – skladateljev, tudi mene, potem je tožbo sicer osramočen umaknil.

Problem Sazasa je, da zbere veliko denarja, veliko pa je tudi avtorjev. V Sloveniji je več kot 5000 avtorjev, nekateri so napisali le priložnostno pesmico za otroke; takšnih pa, ki smo zavezani klasični, umetniški glasbi, je le okoli sto, od tega nas je zelo aktivnih še mnogo manj. Na Sazas, ki dela dobro in transparentno, se spravlja tuji kapital, tudi z vednostjo in posrednostjo domačega. In to je tisto, kar me zares skrbi. Skladatelji, ki pišemo umetniško glasbo, dobimo malo. Pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe na Sazasu, marveč zato, ker je v množici radijskih postaj samo en radijski program (Ars), ki predvaja umetniško glasbo. Tega razmerja praktično ni mogoče spremeniti, pri ljudeh, ki bi to lahko storili, ni prave volje.

Tega pravzaprav ne vem. Biti član Društva slovenskih skladateljev ni tako enostavno. Sem eden od članov verifikacijske komisije za sprejem novih članov. Pogoji so zelo ostri, a absolutno samo strokovni. Mlad komponist mora najprej diplomirati iz kompozicije na kateri od glasbenih akademij ter predložiti najmanj tri dela za različne zasedbe, od teh mora biti eno tudi za orkester. Tega ne zmore vsak. Lahko pa je sprejet kdo, ki nima diplome, in tudi je nekaj naših članov takšnih, mora pa doseči javno priznanje.

Razlikovati je treba računalniško zapisovanje glasbe od računalniškega komponiranja. Danes veliko mladih komponira na računalnik, toda računalniška glasba je smrt za glasbo: zavira fantazijo, duši invencijo! Zadnjič mi je eden od njih zavrtel skladbo, ki jo je skomponiral prek računalnika, in sem mu takoj povedal, od kod vse je pobral motive; nekaj je sestavljal in stiskal po tipkovnici, potem se mu je nekaj zazdelo fino, pa je mislil, da je to prava stvar. Zgodilo se je, da mi je nekdo na uro prinesel skladbo, ki jo poznamo iz filma Čarovnik iz Oza. To se mu je v bistvu zgodilo podzavestno in zato, ker ni imel znanja. Če ne znaš, misliš, da si kaj odkril, a je bilo to že zdavnaj napisano.

Ko sem bil mlad, sem se naučil na pamet vseh devet Beethovnovih simfonij, za kar se lahko zahvalim svojemu fotografskemu spominu. Enkrat pogledam skladbo in jo znam na pamet, takoj. Pravzaprav sem kritike pisal samo s partiturami. Zdaj jih imam doma toliko, da jih komu tudi podarim. To je bil moj profesionalni kriterij, in kdor tega ne počne tako, zame ne dela profesionalno, temveč ljubiteljsko. In teh ljubiteljskih kritik je danes veliko. Se pa zgodi, da na kakšnem festivalu na tujem v enem tednu slišiš sto novih kompozicij, vseh partitur pa seveda ne moreš ne dobiti ne obdelati. Ko sem recimo pisal kritiko opere Janija Goloba, mi je skladatelj partituro izročil mesec dni prej, pa tudi libreto in klavirski izvleček. Neki mladi komponist pa mi najprej partiture ni hotel izročiti, in ko sem sporočil, da kritike ne bo, mi je note le predal. Mlad skladatelj, študent ne more kandidirati za veliko študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, če nima kritike. Kritiko v bistvu potrebujejo mladi ljudje, ne Dunajska filharmonija. To je zapravljanje denarja in časa. Oni so kakovostni, lahko se samo kdo še pretvarja in je ob njihovem koncertu pameten. Sam kritik ne pišem že štiri leta, so se mi pri časopisu zahvalili za sodelovanje.

Svet Slovenske filharmonije na umetniško vodstvo nima bistvenega vpliva, tega ima strokovni svet. Vizija odločanja je v rokah umetniškega vodje, ki je trenutno ameriška dirigentka Keri-Lynn Wilson. Za programsko politiko Slovenskega komornega zbora pa skrbi dirigentka Martina Batič. Na vaše vprašanje seveda lahko odgovorim samo osebno – kot skladatelj, tudi kot nekdanji glasbeni kritik in seveda kot poslušalec. Programi se deloma prilagajajo zahtevam in pričakovanju rednih poslušalcev – abonentov in občasnih obiskovalcev koncertov, kar seveda pomeni, da bo vsak oblikovalec sporeda nacionalnega orkestra in zbora moral poskrbeti za kolobarjenje železnega repertoarja pa tudi za seznanjanje s trenutnim svetovnim repertoarjem. Sem sodijo tudi izvedbe slovenskih skladateljev. V tem okviru ne vidim stranpoti.

Kot skladatelj bi si želel več izvedb slovenskih avtorjev, tudi več ponovljenih izvedb, najbolj pa me skrbi, ker v programu naših velikih simfoničnih orkestrov (ne samo orkestra SF) ni razvidna stalna politika izvajanja najboljših tujih simfoničnih skladb. Programska politika nacionalnega simfoničnega orkestra je seveda odvisna od mnogih pričakovanj, ki so zapisana tudi v statutu. Sicer pa objektivnih, poštenih in strokovnih kritiških zapisov skoraj ni, veliko pa je zlonamernih, nestrokovnih in enostranskih. Mnoge krstne izvedbe slovenskih avtorjev nimajo ustrezne pozornosti. Kadar pa jo imajo, so bolj poligon za izživljanje posameznikov, ki bi s tem radi izpostavili sebe kot medijske osebnosti.

V gledališču se dostikrat dogaja, da je glasba drugotnega pomena, poslužujejo se inštrumentov, ki med seboj niso uglašeni, pojejo po navadi katastrofalno. Včasih ne morem verjeti, da si to v gledališču sploh dovolijo. Yves Montand ali Juliette Greco sta denimo interpreta, ob katerih ne bolijo ušesa.

V Avstraliji na Svetovnih glasbenih dnevih so bili prepričani, da so naredili zelo zanimivo glasbeno-gledališko inštalacijo: zažgali so lep pianino, nato pa čakali, da bodo začele pokati strune. Toda nobena ni počila. To zame ni bila lepa inštalacija, to je bilo oskrunjenje glasbe. Tudi v Sloveniji so pred leti demonstrirali proti ministru za kulturo in zažgali kontrabas – spet je šlo za skrunjenje inštrumenta. Nekatere stvari so nedotakljive, kot denimo tudi umetniške slike. Tudi na Nizozemskem sem prisostvoval predstavi, ko so pred teater na travo postavili klavir, vanj položili bombo, jo od daleč aktivirali in klavir je razstrelilo. In to se jim je zdelo super. Ne! To je dekadenca! To so ekscesi ljudi, ki nimajo idej. Tudi sam sem spodbujal inštalacije, v Postojni so na Svetovnih glasbenih dnevih doneli zvonovi – to pa je bil poklon glasbi in naravi.

Od tam ni bilo nobenega odgovora, odmev pa je bil od drugih kolegov, ki so dejali, da to verjetno nikoli ne bo mogoče. A slovenska televizija bi morala imeti svoj kulturno-umetniški program, recimo namesto tretjega programa, kjer so zdaj neposredni prenosi iz parlamenta. Predlagal sem, da bi se kanal imenoval TV Kobilica – kot nosilec strun pri violini ali asociacija na veliko umetnico Ivano Kobilco. Potrebovali bi nekaj podobnega, kot je radijski program Ars. Bral sem, da nova generalna direktorica že razmišlja o novem kulturnem programu.

Viba filmu sem se ponudil sam, vzeli so tri moje scenarije za kratke filme, nikoli pa mi niso naročili, da napišem glasbo za kakšen celovečerni film. Kaplja kot solza je film, kjer so scenarij, režija in glasba moji, igram tudi na orgle. Obstaja še film Kota Mandala z mojo glasbo in scenarijem, ki pa ga je režiser bistveno predelal. Še en moj film obstaja z mojo glasbo, Vrnitev v Belo krajino. Napisal pa sem tudi scenarij za portretni film o Stanku Arnoldu. Žal slišim v nekaterih slovenskih filmih slabo glasbo, kadar pa je dobra, so jo zagotovo napisali profesionalci, denimo Alojz Srebotnjak, Jani Golob, Janez Gregorc.