Nikakor ne, le stvarem puščam, da gredo svojo naravno pot – naj se uredijo same po sebi. Morda se celo nikoli nikdar ne bodo, a o tem ne razmišljam. Tako je pač v tem poslu, kjer je težko vnaprej napovedati, v katero smer in kdaj se bo kakšen trend obrnil. In komu v prid se bo obrnil. Na glasbenem področju sem dejavna že dobrih deset let ter ambicij ne zanikam. Vendar ne za vsako ceno. Edino, kar si lahko rečem, je: ustvarjaj naprej. Pesem je moj odgovor, zakaj sem tukaj in kaj tukaj počnem – je razlog mojega obstoja. Tako je stvar veliko bolj obvladljiva, kajti če pomislim, kako se uspeh danes dojema, bi se imela za poraženko.
Koliko tega odpade na vaš absolutni »do it yourself« razmislek?Najprej moram poudariti, da je tolikokrat opevani naredi sam pri meni treba jemati z rezervo. Sprva namreč nisem hotela vsega početi sama, a na koncu sem se po sili razmer morala zateči k temu. Poskušala sem – zlasti v času bivanja v ZDA – najti založniško hišo, si priskrbeti zastopniško agencijo, a so se vsa sodelovanja po začetnih povpraševanjih iz različnih razlogov kmalu izjalovila. Prišla sem do točke, ko sem se morala pogovoriti sama s seboj, se odločiti, kaj sploh želim, se vprašati, ali sploh želim kariero v glasbi, in si postaviti prioritete v življenju. Tako sem bila dobesedno prisiljena naučiti se vse narediti sama, kar se je z leti obrnilo meni v prid. Danes namreč vem, da lahko naredim, kar mi prinaša ustvarjalni mir.
Poleg tega je odločitev pozitivno vplivala na vašo samozavest, kar se zasliši že iz barve vašega glasu.Vem, da se tako lahko obnašam, saj imam ves nadzor – in po svoje tudi odgovornost – nad umetniškimi odločitvami. A ne pozabimo, svoboda je lahko tudi varljiva, če umetnik njenih prednosti ne zna izkoristiti. Postane breme, ki se ga ni mogoče znebiti. Zase vem, da mi to uspeva. Nihče mi ne zapoveduje, kam naj grem, kaj in kako naj počnem. Če mi kdor koli začne soliti pamet, mu odvrnem, kje je bil tedaj, ko sem resnično potrebovala kakšen nasvet.
Omenili ste, da je prišlo do nekaj povpraševanj večjih založniških hiš. Kje se je zalomilo?Treba je razčistiti eno stvar – do povabil ni prišlo z njihovih strani, temveč sem jih jaz nadlegovala in spraševala, ali bi me povabili na večerjo, kjer bi lahko prišlo do dogovora med njimi in menoj. Vendar se nihče ni odzval. No, bila je neka nemška glasbena založba, ki pa je bila takrat močno obremenjena z dolgovi, tako da sem jih na koncu sama prosila, naj ne podpišejo pogodbe z menoj. Ta »prazna« situacija me je pred nekaj leti pripeljala do trenutka, ko sem se znova znašla na začetku in spoznala, da je za vse najbolje, če se posla lotim sama. Še zlasti ker sem dobila občutek, da me nekateri izkoriščajo.
Če se vpraša mene, bi rekel, da so predstavniki založb naredili veliko napako, da vas niso povabili na večerjo.(Smeh.) Še zlasti zato ker ne bi imeli veliko stroškov, saj ne pojem veliko. Danes je takšna situacija nekaj povsem normalnega. Veliko umetnikov stvari vzame v svoje roke. Tudi zato so tarnanja, da ni poti k večji prepoznavnosti, navadna sprenevedanja. Vedno obstaja vsaj ena pot. Sama se ne morem pritoževati, saj se moje ime počasi, a vztrajno prebija iz anonimnosti. Danes že dam kakšen intervju več od svojih kolegov, katerih glas tudi predstavljam. Trend se lahko namreč hitro obrne. Nekaj mojih prijateljev se je zaradi negativnih sprememb v glasbeni industriji znašlo v situaciji, da so jim pomembne založbe razdrle solidne pogodbe in so se tako rekoč čez noč znašli na cesti. Vendar se ne predajajo, vztrajajo pri svoji karieri, četudi so znova začeli z ničle.
Koliko vrnitev na začetek ali ničelnih točk pa je bilo v vaši karieri?Kar nekaj, a ne toliko, da bi obupala. Ljubezen do glasbe je bila vedno močnejša od realnosti. Že kot dete sem se v glasbo zaljubila, vendar nisem bila toliko pogumna, da bi kar koli storila v tej smeri. Celo dobro, da nisem, saj je takrat še nisem mogla dojeti v vsej njeni kompleksnosti. Pozneje sem študirala opero zgolj zato, da bi glasbo razumela, in ne da bi imela kakršno koli kariero kot operna pevka. Večino glasbene izobrazbe sem dobila na podlagi pogovorov s prijatelji, ki so že bili v bendih in imeli kariero. Povedali so mi, kaj pomeni biti glasbenik, kako so obnašati na sceni, kako »bookirati« koncert. A prava ljubezen do glasbe se je razvila šele pozneje, na podlagi poezije. Šele pisanje pesmi je od nekod priklicalo glasbo in prepletlo panogi med seboj. To je bila ničelna točka Rykarde Parasol, kakršno poznate danes.
Ste pa zelo kmalu postali tudi poligon za mnogoštevilne primerjave s tem ali onim. Kako se odzivate nanje?Odvisno, s kom me primerjajo. Primerjave so nadležne, četudi jih razumem in jemljem kot kompliment. Vseeno jih je nelagodno poslušati, še zlasti ker prihajam iz ameriške kulture, ki temelji na posebnežih in osamljenih jezdecih, ki ne pripadajo nikomur. Mi ne poznamo neposrednih primerjav. Znamo povezati nekaj karakterjev skupaj in izoblikovati svojega, to pa je tudi vse. Dobesedno sovražim zapise, da sem ženska verzija nekega moškega. Nobena ženska verzija nobenega moškega nisem – jaz sem Rykarda Parasol in nihče drug. Celo z mojim sosedom, s katerim sva odraščala v istem okolišu, me je nemogoče primerjati. Seveda so podrobnosti, a še več je razlik.
Torej je meni vsaj malo oproščeno, saj je bila moja prva reakcija, ko sem vas slišal sredi noči na radijskih valovih (The Drinking Song, Night on Red River): »Končno se je našlo dekle, ki je Nicku Cavu speljalo The Bad Seeds!«(Smeh.) Všeč mi je avtentičnost reakcije, saj sem tudi sama – tega ne tajim – podobno »obsojajoča«, ko nekaj zaslišim na radiu. Ljudem ne mislim in ne morem prepovedovati njihovih občutkov, ker tudi sama ne želim, da bi se kdo spotaknil ob moje. Mojim fantom v bendu bi tvoja primerjava vsekakor godila, četudi najdem več razlik kot podobnosti med nami in The Bad Seeds. Da je šlo za The Drinking Song prav tako ni naključje. Skladbo smo posneli v eni uri s kitaristom, ki se je pred tem urezal s kuhinjskim nožem. Torej je povsem mogoče, da se nekaj krvavega vonja začuti tudi navzven.
Ali se prav v tej krvavi preprostosti skriva prapočelo, da ste v nekem trenutku svojo glasbo poimenovali rock noir?Ne, poimenovanje datira v moje koncertne začetke, torej še pred drugim albumom For Blood and Wine. V San Franciscu in okoli njega je bilo veliko klubov, kjer so me najemali vkup s starimi country skupinami. Nekaj countryja oziroma americane je v moji glasbi, tega ne zanikam, vendar se mi je zdelo bolj pravilno, da me umeščajo med bende, ki so manj Wilco in več Black Rebel Motorcycle Club. V člankih se vseeno nisem znebila teh oznak, pa sem si morala omisliti neki svoj žanr, kjer bi se udobno počutila. V svoji glasbi sem vedno slišala nekaj vzdušja film noir, in ker ne gre tudi za čisti rock, je nastala skovanka rock noir.
Ko smo že pri filmu noir – žanr je poznan tudi po rabi femme fatale karakterjev. Ali je v tem kaj podobnosti z Rykardo Parasol, se imate za fatalno žensko?Vsaka prava ženska bi bila rada fatalna. To se skriva v nas, četudi si marsikatera tega noče priznati. Spominjam se, ko sem kot otrok na televiziji videla Barbaro Stanwyck in Lauren Bacall. Obe sta imeli temačen, raskav, nedekliški glas, ki me je povsem prevzel, še zlasti ko sem zaslišala Lauren peti, četudi ni pela, temveč bolj recitirala verze. Zaradi glasu dami nisem videla kot zapeljivki, temveč kot izjemno kul ženski.
Ali je to razlog, da ste svoj glas načrtno natrenirali, da je dobil danes zakajeno resonanco?Natančno tako, saj je bil moj glas sprva dokaj ponesrečen visok sopran. Med opernimi vajami nikdar nismo izvajali arije, pri kateri bi se morala spustiti v nižje registre, zato nisem vedela, da so v meni. Ko sem živela v Los Angelesu, sem prebivala v stanovanju s tankimi zidovi in sosedi okoli mene. Tako sem se bila prisiljena naučiti peti tiše, v nižjih registrih. Sčasoma so se vokalne mišice okrepile in pridobile jakost, tako da sem lahko pela tiše z enako močjo kot nekdo, ki poje v višjih registrih.
Raskava barva vokala se je odlično prilagodila nasilnim vsebinam vaših pesmi, za katere pravite, da so povečini subjektivne narave, iz česar je sklepati, da vaše življenje ni dolgočasno.Vsekakor ni dolgočasno, prej nasprotno. Četudi se vedno želim izogniti težavam, mi te vztrajno sledijo. Nisem nekdo, ki bi užival v dramatičnem življenju, vendar se zaradi ljudi okoli sebe njemu ne morem izogniti. Po karakterju sem takšna, da vsaki stvari želim priti do dna, zato je toliko več drame okoli mene in posledično v besedilih. V vsaki situaciji se skušam nekaj naučiti, šele potem grem lahko naprej.
Aktualni album Against the Sun vseeno prinaša nekoliko bolj spokojne tone, kot smo jih bili vajeni pred tem.Against the Sun odseva svetlobo v mojem noiru. Odslikava, kaj se je v meni dogajalo po burnih trenutkih okoli in po albumu For Blood and Wine. Zatorej nisem mogla »najeti« trobilne sekcije in peti o tem, kako hočem biti sama, saj bi bilo skregano z vsako logiko. To je bil čas, ko sem se počutila prazno. Ničesar nisem našla, s čimer bi začela. Ljudje okoli mene so odšli in iz te samote je začel nastajati akustični album, namenjen le meni in nekaj najbolj zvestim fanom. To je bilo prečiščeno izhodišče, ki sem mu pozneje dodala malce več produkcije.
