Ko se bogoslužje v sloviti rdeči ljubljanski cerkvi Marijinega oznanjenja zaključi, v njej zavlada popolna tišina. Zdi se kakor, da v cerkveni dvorani ni več nikogar, čeprav zadnji mesec sploh ni tako. Med mašami kot tudi nekaj ur potem, ko se cerkvena vrata zaprejo, se na vrhu delovnih odrov, v dobro skriti kupoli, ekipa Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zavzeto ukvarja s skoraj osemdesetletnimi freskami.
Vzpon po kovinskih stopnicah skoraj 15 metrov nad oltar razkrije več ženskih postav, ki se zatopljeno sklanjajo ali stegujejo k poslikani površini in pri tem ne ustvarjajo praktično nobenega zvoka. Ne ropota ne klepeta. »Cele dopoldneve smo tiho, da ne motimo pri maši, in tako smo se že navadile, da smo tiho tudi potem, ko se obredi zaključijo,« v smehu razloži Natalija, medtem ko zamenja kot oglje črno vodo. Čeprav so površino že na rahlo očistile s čopiči, je na njej še vedno plast umazanije in saj, ki jo zdaj odstranjujejo z vlažnimi zobnimi ščetkami. Centimeter po centimeter, nežno in počasi, da ne nastane več škode kot koristi, nas podučijo o svojem delu.
Preglavice zaradi kruha
Čiščenje z manjšo količino vode je v tem primeru možno, ker je barvna plast dovolj trdna, pojasni vodja projekta Martina Lesar Kikelj, ni pa zanemarljivo niti dejstvo, da gre za mlajšo poslikavo. Matej Sternen iz slavne slikarske četverice slovenske moderne, ki ga je najbolj privlačila človeška figura, jo je ustvaril sredi 30. let 20. stoletja, pred tem pa je malce drzno odstranil prednika Matevža Langusa, ki je notranjost cerkve poslikal sredi 19. stoletja.
»Sternen je poslikavo naredil v tehniki prave freske, kar pomeni, da je slikal na svež omet, delno pa je uporabil tudi suho tehniko stenske poslikave in tehnološko je freska res zelo dobro izvedena,« razloži Lesar-Kikljeva, vodja oddelka za stensko poslikavo na Restavratorskem centru, ki je vodila tudi šest let trajajočo obnovo kapel v tej cerkvi. Te je prav tako prvi poslikal Langus, nato pa je v njegovo delo kot eden prvih slovenskih restavratorjev posegel Sternen. Vseeno so bile, ko so se jih lotili, v zelo slabem stanju in restavriranje teh fresk je bila zelo zahtevna naloga, pri stropni poslikavi pa je vodja pričakovala boljše stanje.
»Od daleč lahko poslikava zgleda povsem v redu, šele ko prideš blizu, pa vidiš resnično stanje,« nakaže potek dogodkov Lesar-Kikljeva. Preliminarne raziskave, s katerimi so začeli že leta 2012, ko je bila obnova kapel pri koncu, so pokazale presenetljive rezultate vsebnosti soli in plesni. »Celotna poslikava je na površini prekrita s plesnijo, ker so pred desetletji stenske poslikave iz previdnosti, da jim ne bi škodili z vodo ali z grobimi orodji, čistili s kruhovo sredico,« razkrije višja konservatorka restavratorka in doda, da so na površini ostali proteini – odlična hrana za plesni. Kot da ta domača izvedba restavriranja ni bila dovolj, pa so se pod umazanijo skrivale še bele lise soli, ki so ponekod že »pojedle« barvno plast.
Občutek, veselje in potrpljenje
»Vse je treba delati z občutkom, prav to je bistvena razlika med začetniki in izkušenimi,« pove Saša, ki umazanijo, ki jo dvignejo mikroščetine ščetke, še skrbno odstrani z naravno gobico. »Čeprav mogoče na prvi pogled deluje, kakor da samo malo tapkamo in drgnemo, je treba biti nenehno z mislimi pri stvari. Čim bolj je treba robotizirati proces, saj ne smeš na enem delu preveč sprati in na drugem manj,« se še razgovori mlada konservatorka restavratorka, ki prizna, da so izkupiček konec dneva pekoče oči ter boleče roke in vrat. A po nekaj tednih se utrdiš, doda na podlagi petletnih izkušenj, terensko delo pa ima zanjo svoj čar: menjajo se lokacije, menjajo se avtorji, motivi, menjajo se tudi sodelavci.
»Težko je opisati z besedami, preprosto 'pademo' v delo. Prve dni še tipaš, kakšna je površina, po dobrem tednu dni pa se enostavno povežeš z njo,« pove tehnična vodja del na terenu Karmen Križančič. Če bi morala restavrirati slike v ateljeju, pravi, da ne bi imela potrpljenja: »Mnogi bi rekli obratno, vendar iz mojega vidika tam bolj rabiš potrpljenje, saj si omejen na en prostor, pri nas pa se giblješ po prostoru in vse je bolj dinamično.« Tako se zdaj že 15 let ukvarja z restavriranjem, začela pa je v majhni cerkvici na Dolenjskem, kjer je prvi dan čistila en kvadratni decimeter sige. »Takrat sem si rekla: če sem tole zdržala, bom tudi vse ostalo,« pripoveduje.
Ko se delovni dan v frančiškanski cerkvi zaključi, pa lahko restavratorke zadovoljno odidejo, ko pogledajo stanje pred večurnim čiščenjem in po njem. »Ves čas se veselimo kot majhni otroci,« prizna Saša in pokaže na dva temna kvadrata na očiščeni steni, ki razkrivata, kako je bila freska umazana, preden so šle nad njo s čopiči in ščetkami. Trenutno delajo brez kemije, maske pa si bodo nadele v naslednji fazi. Kot pojasni Lesar-Kikljeva, bo sledilo odstranjevanja umazanije in izsoljevanje z amonijevim karbonatom v celulozni pulpi: »To sredstvo se počasi nanese na površino pol metra krat pol metra prek japonskega papirja, pusti delovati eno uro in odstrani.«
Kako so slikali po stropu?
Na laično poizvedbo, kdaj bo nastopilo osveževanje barve, strokovnjakinje strpno odgovorijo, da tega pri konservatorsko-restavratorskem postopku nikoli ne počnejo. »To bi bilo preslikavanje. Mi barvo osvežimo le s temeljitim čiščenjem. Samo na nekaj delih, kjer je barva izginila, sledi retuširanje,« pojasni Lesar-Kikljeva. Na najbolj poškodovanih delih nato sledi še faza rekonstrukcije, ki je bolj restavratorske kot konservatorske narave, izvesti pa jo bodo morali tudi na Sternenovi poslikavi. Zaradi zamakanja pri zvonikih je namreč petina poslikave uničena skoraj do nerazpoznavnosti, po odločitvi strokovne komisije pa jo bodo najverjetneje rekonstruirali na podlagi analognega gradiva. Tega je k sreči iz Sternenovih časov veliko, saj so takrat že posvečali pozornost tudi dokumentaciji.
Na izjemno stabilni konstrukciji, kjer ti skoraj nič ne da vedeti, da si več metrov nad tlemi, razen ko je bil nedavno potres, povedo restavratorke, tako ne gre brez pogovora, kako so takšne poslikave ustvarjali nekoč. »Vsekakor niso imeli tako modernih odrov in luči kot mi, a po mojem bi se danes težje lotili tega. Enostavno več so si upali, bolj so bili drzni,« odvrne Križančičeva, ki se dobro spomni svoje prve izkušnje dela na desetih metrih na le dveh lesenih deskah. Tako se lahko najbolj vživi v Sternenovo ustvarjanje na lesenih odrih pod 20-metrskim stropom, so pa še dobro vidne sledi, kako si je pomagal nanašati figure – predrisba v ometu, s katero si je orisal telesa, in pikice črnih saj, ki so ostale po nanašanju motivov z naluknjanimi kartonastimi šablonami. Koliko dni pa je slikar potreboval za to poslikavo? Tudi to je dobro vidno, saj je vsak dan nanesel le toliko ometa, kolikor ga je lahko poslikal, vmes pa so nastale tako imenovane dnevnice.
