Zvezdam mainstreama je dovoljeno vse, tudi to, da stopijo v čevlje velikih prednikov in se poigrajo z žanri, ki so jih kot mulci nehote poslušali – in črtili – prek gramofonskih igel svojih (starih) staršev. Hm, če smo povsem iskreni, pri tem niti ni treba biti ne vem kakšna zvezda, saj se je vsakomur izmed nas pripetilo, da smo z leti izgubili predsodke do »starejših« glasb, od Bacha naprej.
Šminker, poln samega sebe
Robbie Williams pri tem je in ni izjema. Zakaj? Predvsem zaradi odnosa, ki ga je – tokrat še toliko bolj swingovsko kot v predobdobju Swing When You're Winning – zastavil in ponastavil do nekaterih standardov. Šele zdaj vidimo, da je šlo v začetku tisočletja predvsem za poskus, da se ogleda in orientira, kam v odnosu do tuje preteklosti sodi (nekaj odpade tudi na duha časa). Do tistega trenutka je namreč praktično osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, zato je naredil logičen korak – zavestno se je začel oddaljevati od vsega, kar ga je naredilo za zvezdnika, a je s seboj vzel prah in ga začel posipati drugod. S Swings Both Ways, kot pove že naslov, stvari ni samo ponovil, temveč jo odpeljal v isto smer, a z razliko, da jo je tokrat pripeljal tudi nazaj – k sebi! Robbie Williams je danes družinski gospod z bogatimi izkušnjami ene največjih zvezd zadnjega časa, ki mu ni treba več iskati svoje identitete, niti je pretirano obnavljati, a v njem še vedno prebiva tisti gizdalin, ki na odru plane iz njega, tako da nimamo opraviti le s koncertom, temveč teatrom v najbolj teatralnem pomenu te besede.
Williams namreč ne more iz svoje kože – je šminker, pozer in prepoln samega sebe, in prav to so njegove največje kakovosti, s katerimi vešče manipulira s poslušalci, v tem primeru z množico v razprodani dvorani Stadthalle na Dunaju. Celo nekaj Andyja Kaufmana se skriva v njem. Tudi v trenutkih, ko se (ne)hote zmoti, vodo takoj obrne na svoj mlin. Ostaja rojeni zmagovalec, kar je dokazal že s samim prihodom na oder in prvim napihnjenim sprehodom po »jeziku« skozi dvorano. Pri marsikom bi takšno nastopaštvo obiskovalca prej odvrnilo, pri Robbieju obvezno sodi zraven, še zlasti ker samo v nekaj korakih zapleše koreografije različnih klasičnih predvojnih in povojnih kabaretov in parodira fantovske skupine, torej tudi sebe oziroma svojo preteklost s Take That.
Do potankosti dodelan nastop
Prav v tem je mogoče prebrati eno od dveh bistev tokratne turneje – gre za parodijo šovbiznisa, od Straussovega Netopirja naprej do Williamsa samega, ki na pot stopi negotovo in konča kot zrel izvajalec. Naracija kabaretskega swinga mu odpira dovolj manevrskega prostora, v katerega vnaša svoje videnje in (po)doživljanje sveta zabave. Vmes je seveda dovolj prostora za samoironijo, za razne uigrane in naključne ekshibicije, ki jim spontano sledi pripadajoči glasbeni del. To niso zahtevne godbe, njihova narava je šaljiva, celo iz trenutkov zatišja prikličejo vesele tone. Pri tem se je Williams sicer zatekel k nekaterim nepotrebnim klišejem, a publike, ki mu je od prihoda na oder jedla iz rok, z zgodbami iz spalnice ni odvrnil. Po drugi strani se je z njegovim swinganjem pozlatila misel iz filma Poštar, da pesem pripada tistemu, ki jo potrebuje. Robbie nikdar ni zanikal, da pridejo trenutki, ko potrebuje – ali mu pač prijajo – sposojenke (Frank Sinatra, Duke Ellington, Cab Calloway, Dean Martin, Ray Charles, Jerry Jeff Walker), vendar jih je, zavedajoč se svojih sposobnosti in kakovosti spremljajoče zasedbe, vsaj na površini primerno in večinoma neboleče osvežil. S tem ni poglobil ali kakor koli obogatil njihovega učinka, le prilagodil jih je svojemu »polnemu« karakterju in zato primerno razkošni (ladijski) sceni na odru. Medtem je provociral, letel, sedel, preklinjal, se skrival za zaveso, preoblačil v opico, pa v mornariškega častnika, večkrat zamenjal frak, se na odru poročil z izbranko iz publike, s katero sta postala žrtvi paparacev, prepeval z zborčkom otrok in, kar je najpomembneje, vodil izjemen (malo manjši kot sicer) big band. Neopazna ni ostala niti bežna raba bendža kot enega danes spregledanih (pra)swing inštrumentov, na katerem je bilo napisanih in izvedenih veliko plesnih standardov.
Skratka, Robbie Williams je imel prav, ko je uvodoma napovedal, da si za naslednji dve uri »lasti naše riti«. Če preslišimo malce preveč zadušen zvok trobil v prvem delu koncerta, preostanku zvočne in vizualne produkcije ni bilo česa oporekati. V zaključku so svojih pet minut dočakali tudi najstrožji mainstream fani, da so po venčku Let Me Entertain You/Rock DJ/Come Undone kolektivno lahko zapeli solzavo Angels. Tisti, ki so bili pripravljeni na drugačnega Robbieja, so uživali, nemalo pa je bilo tudi onih, ki so se programsko ušteli. Izkupiček: dve uri vrhunskega in potentnega glasbenega teatra, ščepec nostalgije, malce smeha, veliko kričanja, nekaj omedlevic… Ali kot bi rekla Judy Garland in Fred Astaire: »That's entertainment.«
