Nekako podobno nudistom, med katerimi ravno zato, ker so vsi goli, ne opaziš ogledovanja oziroma pogledov, kakršni so sicer značilni za oblečene. Blago paradoksalno, a očitno. Človeške mere imajo v sebi neko dvojnost, po eni strani vznemirjajo in zbujajo radovednost, po drugi strani je o njih govoriti malodane tabu. Eden glavnih primerov je kakopak govorjenje o dolžini moškega spolnega uda. Za podobno intimističen podatek gre kot pri IQ-ju. In za podobno pripadajoče relativiziranje. Da pač ni vse v IQ-ju. Oziroma v dolžini.

Pa vendar se merimo. Menso, mednarodno organizacijo, v kateri se združujejo ljudje z visokim inteligenčnim količnikom, sta leta 1946 v Oxfordu ustanovila Roland Berrill in dr. Lance Ware. Njune prvotne ambicije so bile sicer bolj elitistične od dandanes deklariranega poslanstva organizacije, ki sta jo zasnovala. Ware je imel v mislih »zvezo superiornih umov«, združbo dokazano inteligentnih ljudi, ki bi se uveljavila kot svetovalno telo politiki in v družbi nasploh. Pa politika ni pokazala posluha. Danes je to organizacija, katere cilj je »prepoznavati in promovirati človeško inteligenco v dobro človeštva, vzpodbujati raziskave o naravi, značilnostih in uporabi inteligence ter ustvarjati stimulativno intelektualno ter družbeno okolje za svoje člane«. Oziroma »ponuditi inteligentnim posameznikom možnost združevanja zgolj na podlagi visokega inteligenčnega količnika – ne glede na politična prepričanja, raso, vero ali življenjski slog«, kot so cilji organizacije deklarativno zapisani na strani slovenske podružnice.

To, da prvi zametki južnoslovanske Mense, ki je bila ustanovljena 16. decembra 1989 v Zagrebu, segajo v čas tik pred razpadom Jugoslavije, je pomenljivo v toliko, da je promocija inteligence na zahodnjaški način doživela svojo afirmacijo šele ob koncu prejšnje države. Pred tem si je pravico do tovrstnih meritev jemala izključno država. In prav lani so v Sloveniji zaradi varčevanja ukinili izvajanje MFBT-testa oziroma multifaktorske baterije testov. Tega so, kot navaja sedaj že upokojena strokovna svetovalka gospa Olga Tomšič, na vseh generacijah osnovnošolcev (praviloma osnovnošolcev) izvajali od leta 1972 naprej. Izvajalec je bil zavod za zaposlovanje, saj je šlo za test, ki naj bi pripomogel predvsem pri poklicni usmeritvi, vendar pa se je dalo iz njega izpeljati tudi inteligenčni količnik. Gre za test s podobno kontinuiteto, kot se v osnovnih šolah izvaja tudi glede motoričnih sposobnosti, pri katerem so primerjave s preteklimi leti nedavno pokazale, da so sodobni otroci motorično slabši. Glede preverjanja umskih sposobnosti je od lanskega leta ta kontinuiteta preverjanja pri nas torej prekinjena.

Osnovna jugoslovanska Mensa je štela 1100 članov in je bila četrta po velikosti v Evropi. Slovenska podružnica je bila ustanovljena v začetku leta 2002, prva testiranja pa so se zgodila že prej, 31. maja 2001. Za vstop v Menso je treba izpolniti samo en pogoj: na standardnem inteligenčnem testu je po rezultatu potrebna uvrstitev med zgornja dva odstotka prebivalstva, ki presegata mejo inteligenčnega količnika. Petindevetdeset odstotkov ljudi naj bi se nahajalo v razponu med 70 in 130, vendar pa naj bi le dva odstotka presegala mejo 131 oziroma 148 po drugem tipu merjenja. Kajti tudi v primeru merjenja inteligenčnega količnika, tako kot pri merjenju temperature, obstajata vsaj dve lestvici: Stanford-Binetova, pri kateri je meja 131, in Cattellova, po kateri je meja 148. Najvišji količnik doslej naj bi sicer namerili Williamu Jamesu Sidisu, Američanu ukrajinskih korenin, ki se je z 11 leti vpisal na Harvard, kasneje postal psihiater, umrl pa leta 1944. Gospod naj bi premogel IQ 275.

No, glede inteligence naj bi veljal Flynnov učinek, ki pravi, da se rezultati populacije na različnih testih inteligentnosti s časom višajo, vendar pa različnost sposobnosti ljudi ostaja enaka.

Test bi izpolnil tudi človek iz pragozda

Kot pravi Matjaž Podmiljšak, predsednik slovenske Mense, je v Sloveniji test doslej opravilo približno tisoč ljudi, medtem ko je registriranih članov organizacije trenutno 278. »Množičnost udeležbe na testiranjih je zelo odvisna od tega, kako se potrudimo s promocijo, ki pa seveda stane. V povprečju se testiranja udeleži od 80 do 150 ljudi. Test je tak, da ga lahko izpolni tudi človek iz pragozda.« Ni torej vezan na razgledanost, znanje jezika, matematike in podobnih priučljivih znanj. »Takih testov je sicer veliko. Če želimo spremeniti test, morajo na Mensi dati odobritev. Kolikor sem seznanjen, se je vprašalnik zadnjič spremenil leta 2007. Starejši testi so bili drugačni. Tudi izpolnjevalo se jih je dlje. Včasih je izpolnjevanje trajalo približno tri četrt ure, danes pa je krajše,« pojasnjuje Podmiljšak. Pristojbina za testiranje je 25 evrov za običajne državljane in 20 za dijake ter študente.

Nazaj v Maribor torej. Na prvem terminu ob pol petih se ni ravno trlo ljudi, a približno dvajset kandidatov je vseeno postajalo v avli pred učilnico. Nihče z znaki nervoze ali s kakimi zapiski v roki. »Študent sem na fakulteti za elektrotehniko, kjer študiram mehatroniko. Da, človek, ki vam zna popraviti računalnik. Zakaj sem prišel? V osnovni šoli nisem imel pravega testiranja in me zanima, koliko je moj IQ. Menda se na generacijo spreminja po tri točke navzgor. IQ je v moji srenji kar uporabljana in relevantna beseda. Stalno tekmujemo med seboj, kdo je boljši pri šolskih vajah, tako da sem se odločil preveriti še tukaj,« pove Samo. Štajerec. Miren poba. In doda: »Možno, da je pri kakem intervjuju za službo potrdilo o takem testu lahko referenca.«

Tudi mladenič z modnimi očali nekaj stran je imel v osnovi podoben motiv. Preveriti se. A tudi kanček širšo razlago, zakaj je pristopil k testiranju: »Zanima me tudi sestava testa. Marsikaj se piše na to temo in eni pravijo, da je larifari, da se primerja tvoja stopnja inteligence z zahodnimi standardi oziroma da vse skupaj nima zveze s čim globalnim. Spet drugi pravijo, da je merodajen. Menda je test prirejen za zahodno družbo. Rad bi se preveril, kako pašem v zahodno družbo. Kolikor sem bral, je zgolj na simbolni ravni.« Ker je deloval odločen, zmag in uspehov vajen mladi mož, o čemer nenazadnje govori tudi podatek, da je pri 26 letih sanitarni inženir z redno službo, vendar tudi z ambicijami, da se preveri še kje na tujem, mu zastavim vprašanje, ali bo razočaran, če se ne bo uvrstil med zgornja dva odstotka. »Ne bom razočaran,« odvrne in dodatno pojasni: »Inteligenten si toliko, kolikor se počutiš in kolikor si sposoben reševati svoje probleme. Sem pa seveda optimist. Doslej nisem imel večjih problemov s pametjo.«

Od nekod se pojavi svetlolasi, na kratko ostrižen poba z očali, z nahrbtnikom. Greendragonsovski lik. Kot da se ga je dalo v preteklih letih že videti na kaki nogometni tribuni? Kandidat Aleš iz Ljubljane. »Si kaj vadil?« ga povprašam. »Ne, po netu krožijo neka kvazi vprašanja. Itak je stvar v tem, da znaš pogruntati vzorec. Sem pa tukaj povsem iz firbca. Rad imam kvize in te zadeve,« pove, preden vstopi v učilnico. S strani je na test čakala tudi edina razširjeno družinska kombinacija. Fant, punca in sorodnica enega od njiju. Skopi v besedah: »Delamo, študiramo. Ja, skupaj smo se odločili, da pridemo. Verjetno je dobro imeti takšno kvalifikacijo, če iščeš kakšno službo,« pove ena od gospodičen.

40 minut za reševanje

Na drugi strani dvorane je čakal par. »Sam sem že bil na testu in ga opravil, danes gre ona, moja punca,« pove Marko, matematik. Anja, prav tako matematičarka, pa navrže: »Kaj je pametno, kaj nespametno? To je relativno. Lahko si blazno pameten, ampak če ti zadeve zunaj hiše niso jasne, si v težavah. Nekaj je tudi v razgledanosti, da razumeš svet.« Pogovor končamo s tem, da je nekaj tudi v pogumu, da idejo udejanjiš oziroma jo zagovarjaš.

Kandidati so vstopili v učilnico. Približno 40 minut je vse skupaj trajalo, z uvodno razlago in testiranjem vred. Priložnost za čik. Spodaj naletim na mariborskega novinarskega kolega Pigaca, ki tovrstnih spektaklov pregovorno ne zamuja. »Ne, Iris Mulej je res v Mensi. Preveril sem. Potrdil mi je šef,« me med drugim seznani oziroma spomni na posebnost nekdanje slovenske misice. O katere mensa statusu sva najprej seveda podvomila. Po končanem testiranju vnovič zaskočim dragonsa. Kako mu je šlo, seveda. »V redu je bilo. Kar zabavno. Šel sem vse čez, nisem pa v vse ziher. Prve strani so bile lahke, neko sklepanje, druga polovica je bila pa težja. V drugem delu je več kalkuliranja. Na začetku imaš zadeve, ko imaš na eni strani neki vzorec, na drugi strani pa enakega, le da mu nekaj manjka. Zanimiva je bila tista finta, ko si moral pogruntati, da na drugi strani enačaja črn kvadrat niti ne igra vloge, ampak šteje samo to, da je v vsaki vrstici dodan dodatni lik. Sem kar optimist,« pove.

Od približno štiridesetih, ki so se testirali v Mariboru, se je med dva odstotka prestižnežev uvrstila šesterica, 15 odstotkov torej. Kar je zelo spodobno, pravi Aleskander Zadel, psiholog, ki mensa teste ocenjuje zadnjih osem let. »Po navadi je odstotek od 7 do 10, kajti na teste itak pridejo ljudje, ki so se že prej dokazali, tako da je neka vnaprejšnja pozitivna selekcija.«