Seveda gre za napačno in škodljivo prepričanje, najbolj pa skrbi to, da vzgojni tepež javno priporočajo celo psihologi in psihiatri, torej ljudje, ki bi še posebej morali imeti razvito zavedanje in empatično občutljivost za čustveno škodo, ki jo naredi otroku že občasni udarec, ki ga odrasli ne obžaluje in se zanj ne opraviči. Vse to kaže na globoko zakoreninjeno družbeno prepričanje o samoumevnosti trpinčenja otrok in splošno pomanjkanje čustvene senzibilnosti in razumevanja, kaj trpinčenje sploh je.

Široko vzeto je trpinčenje vsako škodljivo ravnanje z otrokom, ki mu onemogoča biti to, kar po svoji naravi v resnici je in v kar se potencialno lahko razvije. Otrok je lahko »to, kar je« le, če je brezpogojno ljubljen tak, kot je in ne da bi moral svojo življenjsko potrebo po ljubezni »zaslužiti« s svojo podredljivostjo in pretvarjanjem, tako da razvija svoj lažni jaz (saj je laž tudi »ljubezen«, ki naj bi jo prejemal). Ljubeče ravnanje staršev do otrok pomeni poleg zadovoljitve temeljnih potreb po nežnosti tudi možnost otrokovega svobodnega izražanja sebe in svojih čustev (tudi neprijetnih, kot so jeza, žalost, nezadovoljstvo itd.). Če bomo otroka kaznovali z udarci, ko bo jezen ali uporniški, kar je le izraz njegove volje, ki izhaja iz legitimitete njegovega človeškega bistva, bomo grobo posegli v njegovo osebno dostojanstvo in občutek lastne vrednosti. Ta bo še bolj prizadeta, če bo povezana z lažjo, da ga kljub udarcem »ljubimo«, saj ga s tem navajamo na to, da ne verjame svojim zaznavam in občutkom. To kaže na dejstvo, da se različne oblike zlorabe (telesna, duševna, ekonomska pa tudi spolna) pogosto kažejo v medsebojni prepletenosti.

Otroke ogrožajo lastni starši

Nobenega dvoma ni, da je najrazličnejšega nasilja v družini in nad otroki pri nas veliko. Policija letno obravnava od 4000 do 5000 prekrškov z elementi nasilja v družini. Nasilje nad otroki je na primer skrito v javnem pojmovanju, kot se je kazalo v zgroženosti odraslih, ki so menili, da so jim kršene človekove pravice(?!), ker je v družinskem zakoniku, ki je padel na referendumu, pisalo, da fizično kaznovanje otrok ni dopustno. Glede na to, da velika večina ljudi še vedno dela (škodljivo) razliko med telesnim nasiljem in telesnim kaznovanjem, je jasno, da je še ogromno otrok, ki so vsaj občasno tepeni iz »vzgojnih razlogov«. Dejstvo je, da je z etičnega vidika čista laž, da nad otrokom ne izvajamo nasilja, kadar ga tepemo iz »vzgojnih razlogov« (tudi otrokovo telo glede tega ne dela razlike), kot tudi ni mogoče reči, da sta dve klofuti vzgojni, tri pa že nasilje. Vsak tepež je nasilje in pika. Kadar ga uporabljamo, smo radikalno pokazali svojo vzgojno nemoč kot otrokove avtoritete. Vsaka normalna ženska z minimalno mero samospoštovanja ne bo sprejela niti enega udarca ali klofute, iz kakršnegakoli razloga, kot nekaj normalnega. Zakaj ne bi bilo tako tudi pri otrocih?

Do nobene druge ranljive skupine ni družba pod tako radikalno ambivalentnim vplivom dvojne morale kot v odnosu do otrok. Pri nobeni drugi ranljivi skupini ne bomo slišali toliko različnih floskul, kot »otroci so najbolj ranljiva in občutljiva populacija družbe, zato jih je treba brezpogojno zaščititi« ali »otroke je treba zaščititi pred zlorabami na internetu«, da ne govorimo še o bolj licemernih kot »otroci so naše bogastvo« itd. Poleg tega ni trenutno nobena druga skupina zakonsko formalno tako zelo zaščitena, kot so otroci. Evropska zakonodaja izrecno prepoveduje vsakršno nasilje nad otroki in vse oblike trpinčenja (telesno, duševno, spolno in ekonomsko) iz kakršnihkoli razlogov. Enako ščiti otroke pred nasiljem zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008), ki izrecno prepoveduje telesno nasilje nad otroki. Po kazenskem zakoniku so za nasilje nad družinskimi člani zagrožene kazni od dveh do pet let. Po naši ustavi pa otroci uživajo »posebno varstvo«, kar pomeni prednost pred vsemi drugimi udeleženci v konfliktu pri nasilju v družini.

Dvojna morala se kaže v tem, da v resnici sploh ni resnih javnih prizadevanj v ozaveščanju, da bi zaščitili otroke tam, kjer je za njih dejansko najbolj nevarno okolje, v družini. Otroke v bistvu najbolj ogrožajo pomembni odrasli v družini, lastni starši, ker so od njih popolnoma življenjsko odvisni. Tam, kjer menijo, kot v veliki večini družin, da je otroka dovoljeno telesno kaznovati, ker je to vzgojno, je za otroka precej nevarno okolje in so prisotne tudi druge vrste zlorab (predvsem duševna). Te vsesplošne samoumevnosti nasilja nad otroki ni mogoče preprečiti z zakoni, kaže pa na to, da je široko vzeto večina otrok na neki način zlorabljena.

Ustava in zakoni so torej nedvoumni glede nesprejemljivosti nasilja nad otroki, tisto, kar je dvoumno, so, kot običajno, globoko zakoreninjeni človeški predsodki in prepričanja. Nikjer drugje namreč ni toliko relativiziranja in toleriranja nasilja kot pri nasilju nad otroki. V mentaliteti javnega prepričanja ne obstaja nihče (več), ki bi ga bilo sprejemljivo tepsti (morda le obsojence), tudi živali ne, velika večina ljudi pa se strinja, da je dovoljeno tepsti otroke iz »vzgojnih razlogov«. Neovirano javno propagiranje telesnega kaznovanja otrok s strani tako imenovanih »strokovnjakov« (kar je nezaslišano), kljub jasnim zakonskim prepovedim, zagotovo ne bi bilo mogoče, če se ti ne bi zavedali, da imajo za seboj ogromno podporo javnosti, tudi institucij. Javno vzpodbujanje nasilja je namreč zakonsko prepovedano in kaznivo. Obstaja le majhen odstotek ljudi, ki so toliko razsvetljeni, da so dosledno proti vsaki obliki nasilja nad otroki zgolj s stališča lastne vesti in srca in pri tem zakonske prepovedi nimajo nobene vloge.

To je stvar srca in vesti

Očitno je v globoko zakoreninjenih kolektivnih predsodkih mogoče iskati razlog za paranojo in jezo, da bodo tisti, ki želijo tepsti svoje otroke, ob to svojo »pravico« in so lahko zaradi tega celo sami kaznovani. V prid temu, da je ta strah paranoičen in neosnovan, govori kar nekaj argumentov. Nekaj jih bom naštel:

1. Zakon, ki prepoveduje trpinčenje najbolj ranljivih (najšibkejših in odvisnih), otrok, je samo formalno etično pravilo, ki omogoča, da socialni organi posežejo v najhujše oblike zlorabe, ki kritično ogrožajo otrokovo življenje in razvoj. Za domačimi zidovi ob zaprtih oknih lahko to vsakdo mirno (»zmerno«) izvaja in nihče ga ne bo kaznoval zaradi tega. Tega se sicer ni dovolj zavedal neki nerazsvetljeni Italijan, ki je svojega najstniškega sina klofnil kar na ulicah Stockholma in za en teden končal v švedskem zaporu (Švedi so nadvse dosledni pri izvajanju zakonodaje, ki se tiče ranljivejših skupin in varovanja temeljnih človekovih pravic in dostojanstva).

2. Ne verjamem, da obstaja kje otrok, ki bo svojega starša kazensko ovadil in prijavil. Otroci brezpogojno ljubijo in sprejemajo svoje starše, zato noben otrok ne bo sam želel, da ga tujci iztrgajo iz družine, pa naj so še tako dobronamerni. Ravnanje staršev v njihovem domu je zato zanje »normalno« ne glede na to, kako škodljivo in neznosno je v resnici. Kaj takega bi se lahko zgodilo morda le ob koncu pubertete, ob zadostni intelektualni in osebnostni zrelosti, in kadar je zlorabljanje resnično neznosno. Ob občasnih klofutah ali udarcih pa nikakor ne. Ravno zaradi dejstva, da je izločitev otroka iz družine zanj huda čustvena katastrofa, je pogosto huda dilema, ali je otroka bolje iztrgati iz škodljive družine ali ga pustiti v njej.

3. Manjši ko je otrok, manj je možnosti, da bo starša mučitelja izdal. Staršev na primer, ki sta pred leti ubila svojo štiriletno hčerko in zdaj prestajata zaporno kazen, ni nihče razkrinkal. Šele pri obdukciji so zdravniki ugotovili množico notranjih poškodb, zlomljenih kosti in reber. Mati jo je sadistično trpinčila, oče pa je to mirno gledal, ne da bi otroka zaščitil pred psihopatsko materjo (on je pasivni sokrivec nasilja).

4. Če kdorkoli sliši, da v sosednjem stanovanju otrok pogosto joka, ker po njem padajo udarci, naj se raje potuhne in ne ukrene ničesar, saj ne more vedeti, ali ne gre morda le za vzgojni tepež.

5. In najpomembneje: če ne tepeš otroka, ker se bojiš sankcij, ki jih predvideva zakonodaja, potem tega ne počneš iz pravih razlogov. To moraš početi iz razlogov svoje vesti in srca, drugače je tvoja »vzdržnost od nasilja« brez prave vrednosti. Tam, kjer mora poseči zakon, da prepreči nasilje nad otrokom, tam je otrokova čustvena usoda žal že zapečatena, ker je oropan za temeljno pravico vsakega otroka (človeškega bitja), da ima ljubeče starše. To pomeni, da staršev v bistvu nima, kar je globoko tragično samo po sebi in zakon pri tem ne more veliko pomagati.

Torej, starši, ki se bojijo, da jim bo zakon preprečil fizično nasilje nad lastnimi otroki v obliki telesnega kaznovanja, so že sami po sebi precej škodljivi (strupeni), tako kot tudi tepež šibkejšega od sebe ni znak človeške dobrote in moči značaja.