Kot povsod po Evropi so se slovenski Judje na antisemitizem odzivali različno: nekateri z izseljevanjem, nekateri s sekularizacijo, kar je tedaj pomenilo prestopanje v krščanstvo in slovaniziranje priimkov; ob ponavljajočih se antisemitskih napadih so se mnogi trudili dejavno zavračati vtis, da so žrtve antisemitizma. A vse to so bile strategije samonormalizacije, ki so bile obsojene na zgodovinski poraz. V letu 1938 je anšlus pognal proti Jadranskemu morju na desetine tisočev judovskih beguncev, ki so iskali pot iz Evrope. Leta 1940 je Jugoslavija sprejela antisemitsko zakonodajo, ki jo je v Beogradu posebej vneto zagovarjal slovenski klerikalni politik Anton Korošec, prvak Ljudske stranke in prosvetni minister, kot piše zgodovinar Bojan Godeša. Kmalu so začeli bežati tudi slovenski Judje. Njihova potovanja na varno v Palestino, v ZDA in Kanado se berejo kot kriminalke. V Prekmurju, pod Horthyjevim režimom, ki je v odnosu do nemškega rajha vztrajal pri nekaterih samostojnih politikah, so se morda slovenski Judje v Prekmurju še v začetku leta 1944 počutili varljivo varne. Novice s fronte so nedvomno kazale, da sta konec vojne in poraz sil osi blizu. A marca 1944 so Nemci so vkorakali na Madžarsko, Adolf Eichmann je osebno prevzel načrt očiščenja Madžarske vseh Judov. Milijon madžarskih Judov in z njimi skoraj petsto slovenskih Judov iz zasedenega Prekmurja je bilo pomorjenih v času, ko je bil konec nacističnega terorja že na obzorju: decembra 1944 je sovjetska armada obkolila Budimpešto in jo februarja 1945 tudi osvobodila.

Čiščenje zgodovine

Po vojni so bile predstave o Judih, ki jih je gojil predvojni čas, še povsem žive in aktualne in so tudi oblikovale odnos nove revolucionarne oblasti do peščice preživelih Judov. V ideološkem triku, ki je računal na ljudski antisemitizem in ljudsko ideologijo krvnega slovenstva, so vse Jude razglasili za »osebe nemške narodnosti«; posamezniki so se morali braniti z dokazovanjem, da so Judje, manever, ki jih je prisilil predvsem v to, da so se izrekli za Neslovence. Preživelim dedičem so premoženje nacionalizirali. Proti predvojnim judovskim lastnikom industrijskega kapitala so bile izrečene lažne sodbe o veleizdaji, kolaboraciji z okupatorjem in o zaplembi vsega premoženja. Večina preživelih se je izselila, ob tem so morali podpisati, da se odrekajo vsemu premoženju zase in za vse svoje obstoječe in morebitne bodoče potomce ter jugoslovanskemu državljanstvu. Do danes nobeden od teh ukrepov revolucionarnega prava ni bil sumarno razveljavljen. Do sredine petdesetih let je bila v Prekmurju zabrisana vsaka sled javnega spomina na prekmurske Jude; leta 1954 je bila porušena murskosoboška sinagoga. Šele pred kratkim smo na mestu, kjer je stala, dobili spomeniško obeležje.

V desetletjih, ki so sledila, se je sicer dogajalo marsikaj, na področju javnega spomina in uradnega zgodovinopisja pa to, kar kulturno slovenstvo zaznamuje že od političnih začetkov: vigorozno čiščenje zgodovine »za nazaj« vseh primesi, dogodkov in ljudi, ki so retrospektivno razpoznani za neslovenske, ali pa njihovega prisilnega »slovenjenja«, procesov, ki ju je v svoji seminalni knjigi iz leta 2007 razgrnil Drago Braco Rotar; privajeno oženje kulturnega slovenstva na spontano razumevanje »čistokrvnega« občestva, ki je v slovenski ustavi zavarovano s kategorijo avtohtonije; in sploh farsičnega, a bolečega ponavljanja zgodovine. Dandanes prav kot pred drugo svetovno vojno živimo pod terorjem dveh konfesionalnih grupacij, ki nam diktirata sedanjost in hkrati sproti definirata, kaj je nacija in kaj njena zgodovina.

Zato v Sloveniji tako rekoč ni ljudi, ki bi zgodovino lastnih kulturnih prednikov lahko razumeli: ne strokovne ne politične debate ne historiografija tega ne omogočajo, ker se vse gibljejo v okvirih kreacionizma »čistega slovenstva«. Zgodovina domnevno »čistokrvnih« je tako brez konteksta in tako filtrirana, da nima ne notranje logike ne pojasnitvene moči ne kontur, ki bi posredovale kakršenkoli nauk za sedanjost. Mogoče je zgolj verjeti enim ali drugim naslednikom mentalitetnega obzorja liberalcev in klerikalcev izpred stoletja in pol, ki se v resnici med seboj ne natezajo za zgodovinsko resnico, temveč za lastništvo nad »čistokrvnim slovenstvom«. Ideja, ki je slovenski narodni kreacionizem in zgodovinski redukcionizem odločilno vkorporirala v državo Slovenijo, pa je bila ideja tako imenovane narodne sprave.

Ideja sprave

Sprava ni slovenski izum. V povojnem uničenju je bila vsa nemška zunanja politika desetletja eno samo spravljanje z žrtvami. Seveda na podlagi jasno določene krivde: spravljanje je bilo priznanje krivde. Spravljala in krivdo agresorja je priznala tudi Japonska. Znotraj posameznih držav so se spravljali v Južni Afriki, ko so sredi devetdesetih let pregledovali katastrofalno opustošenje apartheida. Spravljali so se in se še vedno tudi v Pakistanu in v Afganistanu, pa v Gani. Spravljali so se med seboj avstralska vlada in aborigini zaradi genocida, ki so ga slednji utrpeli. Vatikan je priznal krivdo za stoletja svojega dogmatskega preganjanja Judov. Če ideja sprave torej ni izvirna, pa je v Sloveniji izvirna njena prepoznavna slovenska udomačitev: zaradi konfesionalnega spopada med vojno in njegovega finala v povojnem režimu naj bi se spravili brez odločanja o krivdi in odgovornosti, zgolj z vzajemnim opravičilom. Približno tako, kot starš od skreganih bratcev, ki sta se zravsala, zahteva, naj se opravičita drug drugemu in se naprej mirno igrata. Ali se zdi primera prebanalna? Tvorka ideje slovenske sprave, Spomenka Hribar, jo je leta 1987 ubesedila takole: »Sprava pomeni tudi 'pristanek' na našo zgodovino. Omogoča nam, da v revolucionarjih kakor v kontrarevolucionarjih vidimo konec koncev nesrečne 'sinove svoje matere', se pravi, da jih primarno vidimo in priznamo kot ljudi (neke epohe).«

Ker je ideja brez rezerve utemeljena v veri v narodni kreacionizem in vso vojno zgodovino destilira v spopade med za nazaj samoumevno zagledanimi »čistokrvnimi Slovenci«, je do milimetra natančno zgrešila svoj izjavljeni namen: »pristanek na našo zgodovino«. Prav antisemitizma, ki je odločilno kataliziral celotno pred-, med- in povojno ideacijo in dogajanje, Spomenka Hribar nikjer niti ne omeni. V viziji ideje sprave obstajata samo dva nesrečna nasprotnika, krvna brata, »sinova (iste) svoje matere«. Avtorji nedavno v javnost in zgodovino izročenega spomenika žrtvam v Grahovem so tako videnje zgodovine zelo natančno zapisali: »Bratje po krvi, tujci po misli«. Vendar Spomenka Hribar vztraja, da je bila ideja prava, da pa se je zlonamerno spolitizirala. Zdaj so ljudje bolj razdeljeni kot pred tridesetimi leti, pravilno ugotavlja, in nemudoma doda svoj kategorično napačni recept: »nesrečna brata« se nikakor nočeta drug drugemu opravičiti. »Obema stranema, skrajnim na desnici in skrajni levici, vseskozi ustreza, da ni bilo izrečeno tisto, kar bi moralo biti. Da ni bilo izrečeno opravičilo.«

Ideološki trik, nadomestitev priznanja (in kaznovanja) z opravičilom, neposredno zagotavlja, da se bo zadeva vlekla v nedogled. Simptomatično se zato množijo tudi nasveti, naj »polpreteklost« pozabimo, ker za »nas« in še sploh »za naše mlade« ni pomembna; naj zgodovino prepustimo zgodovinarjem; naj, skratka, nič ne storimo. A bil bi skrajni čas, da idejo sprave zavržemo, razkrinkamo njen temelj, krvni kreacionizem, zavrnemo večno krčenje slovenske nacionalne zgodovine na domnevno »čistokrvne« Slovence in si končno povemo celotno zgodbo vseh naših kulturnih prednikov. Skupaj z usodo slovenskih Judov, ki so v nezaslišanem genocidu padli prav zaradi kreacionističnih idej o narodnih čistokrvnostih.

Dr. Irena Šumi, antropologinja, Alma mater Europea – Evropski center Maribor