Španska vlada pod vodstvom Mariana Rajoya se trka po prsih z argumentom, da se ekonomski kazalci izboljšujejo. »Toda jaz vidim vse več ljudi spati na cesti,« je dejala 21-letna Maria, študentka medicine s Tenerifov. Je del mlade generacije, za katero kriza ni slaba novica, ampak konstanta, po kateri se bo spominjala odraščanja. Za njene vrstnike selitev v druge države ni možnost, ampak nuja. Takšen načrt ima njen starejši brat, študent zadnjega letnika angleščine, o tem razmišlja tudi sama. Pred leti so bili Španci bolj zapečkarski, podobno kot Slovenci, ki smo se pred krizo po socioloških študijah uvrščali med najmanj mobilne narode. Bivanje pod španskim soncem in slovenskimi Alpami je čudovito. A le, če imaš denar, da lahko užiješ življenje.

Ker rednih dohodkov ni, so se mladi in manj mladi v Španiji prisiljeni znajti na različne načine. Nekateri zapustijo državo, drugi si privoščijo pivo le še v času veselih uric ali sedijo ob praznih mizah, se še v tridesetih zanašajo na močne družinske vezi, uporabljajo alternativne načine potovanja, kot so couchsurfing, airbnb in blablacar... Prav v blebetavem avtu se je iz Madrida proti Salamanci, kjer študira na najstarejši španski univerzi, peljala Maria, ko je z velikimi očmi začela razlagati o svojih sanjah. O tem, kako želi postati zdravnica, pa prostovoljka v Afriki, delati za ljudi, ne le za denar. A pred njo so prepreke, ki jih ne more odstraniti sama.

»Te vlade ne maram, ker skrbi le za bogate, revnim pa jemlje. Vem, da moja prihodnost ni odvisna samo od mene, ampak tudi od politike. Zato so protesti nujni. Nekateri pravijo, da protesti ničesar ne spremenijo, a če ostaneš doma, je še slabše,« je spregovorila o še eni temi, ki je postala neizogibni del življenja španske mladine. V okoliščinah gospodarske krize so protesti že postali del informacijske družbe, iz alternativnega pa prehajajo v mainstream.

Osebnost za vstop v skrite kotičke družbe

Vse se je začelo pred tremi leti, 15. maja 2011, po vzoru arabske pomladi in s pomočjo interneta, ko je v šestdesetih španskih mestih protestirala množica ljudi. Rojeno je bilo gibanje 15. maj (15-M, Indignados), ki je dobilo širše, evropske razsežnosti, podprli so ga tudi aktivisti v Sloveniji. To je bil začetek vala največjih protestov v demokratični Španiji, ki pa potrebujejo nadgradnjo v novi politiki. Ta trka na vrata. 15-M je dežnik, pod katerim so se združila različna alternativna družbena gibanja. In je tudi inspiracija za novonastale politične stranke, ki jih enako kot slovenske prva preizkušnja čaka na majskih evropskih volitvah. Na protestni platformi je zraslo več strank, ki naj bi oblikovale novo politiko. V Španiji sta največji tovrstni Podemos (zmoremo, op.a.) in X (z geslom »Demokracija in pika«).

O protestih in novi strankah veliko ve aktivist Raul Sanchez Cedillo. Pisec, aktiven v aktivistični mreži Universidad nomada (nomadska univerza, op.a.), ki je del leta 2011 ustanovljene fundacije Fundacion de los comunes. »Trenutna situacija v Evropi je izjemna in temeljna. Spremeniti moramo označevanje, kaj je levo in kaj desno. Ne potrebujemo le nove levice, ampak tudi novo desnico. Potrebujemo demokratično revolucijo, politika se mora na novo formirati, treba je vključiti marginalne skupine. Ni treba spreminjati celotnega sistema, spremeniti je treba ljudi, ki izvršujejo moč,« je dejal Cedillo v kavarni muzeja Reina Sofia le nekaj sto metrov od predela Lavapies, kjer so vzklile številne aktivistične ideje.

»Edina prihodnost je evropska federacija, ne konfederacija, a tudi ne takšna, kot jo imajo v ZDA. Socialno življenje mora biti vodeno skupaj, na distributiven način. Ne pa kot zdaj, ko je sistem zastavljen tako, da se politiki izogibajo odgovornosti.« Za prepoznavnost novih španskih strank ga ne skrbi. Boji se nečesa drugega. »V Evropi obstaja nevarnost ekstremno desnih strank, ki rastejo v več državah. Nisem optimističen glede teh evropskih volitev. Malo ljudi bo volilo, kar pa vemo, kakšno nevarnost prinaša s seboj.«

Do aktualne Evrope skeptični Podemos in X želita opraviti s hegemonijo desne ljudske (PP) in leve socialistične (PSOE) stranke, korupcijo in klientelizmom, ki razkrajata družbo, uveljaviti participativno in horizontalno demokracijo, omejiti visoke plače funkcionarjev v politiki in gospodarstvu, pomagati malim podjetjem in z različnimi programi ter subvencijami pomagati na noge žrtvam poka nepremičninskega in kreditnega balona. V stranki X poleg tega predlagajo spodnjo in zgornjo omejitev plač, tako da direktor podjetja ne bi mogel zaslužiti več kot desetkratnik delavske plače.

Medtem ko se X noče pozicionirati na nobeno stran in pravijo le, da so progresivni, se Podemos precej bolj jasno umešča na levo stran političnega pola, imajo pa tudi svojo pogovorno oddajo La Tuerka (matica pri vijaku, op.a.). »Program oddaje je skrajno lev, za moj okus preveč. Skupaj z lokalno televizijo TV Vallecas rastejo na internetu,« je pojasnil Sanchez Cedillo, ki mu je bliže X. Z oddajo je stranka Podemos dobila človeka, ki ga poznajo širše množice, neformalni voditelj je postal Pablo Iglesias Turrion, medtem ko X karizmatične vodje zavrača. »Pri Podemos pravijo, da potrebujejo osebnost, ki bo prišla tudi v skrite kotičke družbe, medtem ko se X bolj posveča metodam, kako sprejemati kolektivne odločitve, nadzirati politike in podobno,« je dodal Sanchez Cedillo.

Stran od bank

V Valladolidu, glavnem mestu province Castilla y Leon, je bilo že na daleč zaznati, čigav privrženec je Ruben Juarez Martin. Na hrbtni strani njegovega invalidskega vozička je pisalo »Podemos«. Ko sta se mu pridružila še Daniel Garcia del Blanco in Sergio de la Torre Munoz, so razložili, za kaj se zavzemajo. »Smo zaskrbljeni državljani. Nočemo biti politični profesionalci in nočemo poslovati z bankami. V zadnjih treh letih so ljudje protestirali, a še ni bilo političnih sprememb, ki jih želimo doseči,« je dejal Daniel Garcia del Blanco in pojasnil, da jim je zgled grška Siriza. »Če se bo novonastala levica združila, lahko postanemo kot Siriza.« Denar imajo za zdaj spravljen še v domačih sefih, kmalu bodo odprli račun pri Triodo, nizozemski etični banki. »Ali napol etični,« so se zasmejali. Zahtevajo nacionalizacijo bank, prav tako strateških delov gospodarstva, ki je bilo privatizirano v času Joseja Marie Aznarja in Felipeja Gonzaleza. In ne nameravajo plačevati dolga, ki sta ga s klientelizmom in korupcijo povzročili politična in finančna kasta, kot so se izrazili. »Tistega, kar ni v interesu družbe, ne nameravamo plačati. Dolga bank, na primer, ne bomo plačevali,« je nadaljeval Garcia del Blanco. Stranka deluje po principu horizontalne demokracije. Razdeljena je na okoli dvesto teritorialnih in tematskih krogov. Pod enega lokalnih spada njihov v Valladolidu.

K socialni Evropi sodijo tudi socialne najemnine, ki jih nameravajo uvesti v stranki Podemos, in možnost poplačila hipoteke z nepremičnino, kar v Španiji sedaj zaradi razlik v cenah pred izbruhom krize in po vrtoglavem padcu nepremičninskega trga ni mogoče. Prepričani so, da bi tako premagali absurd, ki je usodno zaznamoval sedanje razmere – čeprav je ogromno stanovanj praznih, ljudje spijo na cesti. Zato je nevidnih vse več, trgovine s jamonom pa so dostopne le še redkim srečnežem.

A za zdaj so to le črke na papirju oziroma besede, ki švigajo po svetovnem spletu. Letošnje evropske volitve bodo šele prvi test, na katerem še ne računajo na vidnejši uspeh. Zadovoljni bodo že, če bodo dobili sedež ali dva v evropskem parlamentu. Kdor bo izvoljen, bo podpisal izjavo, v kateri bo pisalo, »da ne bo prejemal višje plače, kot jo bomo določili, da ne bo potoval v poslovnem razredu in podobno. Več takšnih varovalk imamo.«

Še pomembnejši preizkušnji jih čakata prihodnje leto na lokalnih in državnih volitvah, ko naj bi stranka že utrdila svojo prepoznavnost. Do takrat bodo dejavni na internetu, v vsakdanjem življenju, še naprej se bodo na razne načine upirali neoliberalni hegemoniji. Na primer z lepljenjem letakov, kakršne je imela trojica s seboj. »Tole vam podarjamo. Nalepite jih na banko v Sloveniji in nam pošljite fotografijo,« so dejali in čez mizo podali tri nalepke, na katerih je bil narisan smejoči se kakec.