Prva zgodba – malo verjetna, a delno resnična

Pred dokončno odločitvijo višjega sodišča je zgodbo o brezdomčevi nesrečni življenjski poti objavil popularni medij. V srce je segla tudi naključnemu bralcu, sicer predsedniku ustavnega sodišča. Ta je ob prvi priložnosti, ki jo je dobil za nastop v še bolj popularnem mediju, resno opozoril pritožbeno sodišče, naj dobro preuči zadevo. Od odločitve je marsikaj odvisno in on kot sodnik upa, da se vsi, ki o tem odločajo, zavedajo resnosti primera.

Brezdomcu se je odvalil kamen od srca. Sodnik sicer ni rekel, kako je treba odločiti, a princ ulice je začutil, da je na njegovi strani. Enako so začutili tudi vsi drugi princi, kralji in princeske ulice, ki so spremljali usodo svojega uličnega brata. Začutili so neizmerno zaupanje v sodnika, ki se je znal zavzeti za malega človeka.

Druga zgodba – neverjetna, a popolnoma resnična

Slovenska javnost pričakuje sodbo v zadevi Patria. Kot običajno je množica razdeljena na fanatične podpornike zlasti Janeza Janše in njegove ne dosti manj fanatične nasprotnike. Podporniki organizirajo demonstracije pred sodiščem, po izreku sodbe pa zahtevajo lustracijo in kastracijo sodnikov. Drugi postopek poznajo, o prvem večina ne ve ničesar, a se dobro sliši in tudi rima z drugim.

Zagovorniki vlagajo pritožbe in napovedujejo zanesljiv padec obsodilne sodbe. Za vsak primer pa je le treba pripraviti teren za morebitno presenečenje, zato se ustvarja vtis o politično motiviranem procesu, o nezaslišanem konstruktu, kjer je vse »neugotovljeno«, pa je vseeno zadostovalo za obsodbo, o osebnih povezavah v postopku nastopajočih pravosodnih delavcev, pa še o sodbah, ki jih pišejo v resnici vplivneži iz ozadja in so spisane že zdavnaj pred zaključkom postopka.

Tik pred razglasitvijo sodbe pritožbenega sodišča dobi ustavni sodnik priložnost nastopiti v nacionalkini »Tarči«, elitni oddaji v najbolj gledanem času. Ta ni posvečena »Patrii«, ampak je zastavljena precej širše, upoštevaje še dosti hujše razmere v državi, kot je sicer odmeven kazenski postopek zoper Janšo.

Ker se sojenju ne da povsem izogniti, udeleženci »Tarče« dobijo besedo tudi na to temo. Ustavni sodnik se odloči za edini dopusten nagovor javnosti. Takole reče: »Če sem razumel, ste nakazovali tudi na zadevo Patria. Vzdržal se bom vsakega komentarja. Jaz kot ustavni sodnik o tem ne morem govoriti in ne bom nič rekel.«

Do konca tega citata je ustavni sodnik po mojem mnenju ohranjal svoj ugled in s tem ugled sodišča vsaj v formalnem pomenu. V nadaljevanju pa se je odločil za salto mortale. Takole je bilo slišati in videti:

»Samo to sem hotel reči. Ta sodba, kakršnakoli bo, mora biti vodotesna. Jaz upam, da se tega zavedajo vsi tisti, ki jo pripravljajo. Če ta sodba ne bo vodotesna v pravniškem, profesionalnem pogledu, bo to huda škoda. To so take stvari, ki morajo biti do konca pravniško, lege artis narejene. Upam, da bo tako.«

Ko ne bi bilo v ozadju povsem jasnega svarila, naj sodniki presneto dobro premislijo, teh besed sploh ne bi bilo treba izreči. Neizrečene namreč samoumevno veljajo za vse sodbe in za vse ljudi, od princev do beračev. V trenutku pa, ko so izrečene, pomenijo nedopustno grožnjo. Mislim, da se moti tisti, ki bi tako svarilo argumentiral kot zgolj strokovno priporočilo, da je treba ravnati po zakonu. Nobeno sodišče ne daje takih sporočil v konkretnih primerih. Še manj, da bi taka sporočila posredovalo v televizijskem nagovoru. Višje sodišče to sporoči skozi svojo odločitev o sodbi nižjega, kadar jo preizkuša. Enako mora veljati za ustavno sodišče. Če bo presojalo o odločitvi, bo to naredilo v predpisanem postopku.

A če smo pozorno spremljali besede predsednika ustavnega sodišča, je že v diskusiji pred tem tlakoval pot besedam, ki jih je izrekel kasneje. Poudaril je, da je del problemov v sodstvu preteklost, ko sodstvo ni bilo neodvisno. Posledica tega je, da tudi takrat, ko bi ljudje lahko verjeli v naše sodstvo, tega zaupanja ni.

Precej podobno, a dosti bolj grobo in vzvišeno, je s sodstvom pred časom obračunal drugi ustavni sodnik, Jan Zobec. Takrat je padlo veliko očitkov tudi na predsednika sodišča, kako lahko dopusti tako nedopustno ravnanje mlajšega kolega. Predsednik Petrič se je nekoliko v zadregi branil, češ, kaj pa bi lahko storil, saj mu ne more prepovedati govorjenja. Sedaj se več kot očitno kaže, da gre za poenotenje stališč obeh oziroma najmanj obeh sodnikov in da so bila poenotena že takrat.

Še beseda o visokih kriterijih, ki jih zahteva sodnik dr. Petrič, o tako poimenovani »vodotesnosti« pričakovane (in že dočakane) sodbe. Ta urarsko inštalaterska prilika odpove pri kar pomembnih odločitvah ustavnega sodišča. Nedavna učna ura evropskega sodišča za človekove pravice se nanaša tudi na zgoraj omenjena sodnika. S še štirimi sta preglasovala ostale tri člane in zanikala novinarjevo pravico ostre kritike poslanca, ki je parlamentarno pozicijo izkoristil za primitivno žaljenje istospolno usmerjenih. Je pa res, da je bila sodba ESČP izrazito »vodotesna«.

Med kriteriji, ki so za sodnika še bolj pomembni kot brezhibno odločanje, so tisti, ki jih je pred časom natančno razdelal prav prof. Ljubo Bavcon, ki uživa visoko spoštovanje predsednika ustavnega sodišča. Takole približno je rekel profesor, ko so se takratni sodniki vrhovnega sodišča (od katerih sta se dva kasneje preselila na ustavno) jasno politično opredelili:

»Ne le pristransko dejanje, kakršno je javna podpora političnemu kandidatu, že sam vtis, da bi bili sodniki lahko kakorkoli pristranski, je dovolj za izločitev.«

Pa še na nevarnost preteklosti in kontinuitete je opozarjal med drugim ustavni sodnik dr. Petrič. Kdo je že pred letom dni, potem ko je odpravil Titovo ulico, v Stožicah prepeval Internacionalo pod rdečo zvezdo?