V slovenski politiki ni prostora za ženske …
Če nanju pogledamo še s perspektive spola, vidimo, da v prvi ženske ne igrajo pomembnih političnih vlog, nadaljevanka je tudi po tej plati dokaj veren prikaz ameriških razmer, ki so bile prej zrele za obarvanega predsednika kot predsednico države. V drugi pa so ženske pomembne akterke (ne samo uspešne piarovka, novinarka, poslanka), ki posegajo tudi po najvišjih političnih položajih (predsednica vlade) in v politiki ne vztrajajo, ker drugje ne bi mogle delovati ali brez nje ne bi mogle živeti, ampak kot aktivne državljanke, ki ne morejo mirno prenašati krivic, ali pa zato, ker menijo, da gre trenutna politična opcija v napačno smer in jo želijo obrniti v primernejšo. Še več, najbolj aktivna političarka na najvišjem položaju, ki je v politiko vstopila v svojih najbolj aktivnih in profesionalno uspešnih letih in je ob politični aktivnosti uspela sodelovati tudi pri skrbi za odraščajoča otroka, si v javnem nastopanju večkrat privošči zagovarjati odkrito feministična stališča in ima okrog sebe kar nekaj sodelavk, žensk torej. Njen politični slog pa je daleč stran od tistega, ki ga je običajno videti v politiki. Čeprav gre v opisanih primerih za fikcijo in ne dokumentarne prikaze, pa vendarle lahko predpostavimo, da obe nadaljevanki povzemata politični racionalnosti obeh prostorov.
In kakšna je realnost stanja slovenske politike ta trenutek?
Po petkovem kongresu stranke Pozitivna Slovenija je bolj ali manj jasno, da se z visokega mesta v politiki poslavlja še ena ženska. Že videno, bi lahko rekli. V visoki politiki v Sloveniji za ženske pač ni prostora. Če kateri že uspe zasesti takšno mesto, tam ne ostane prav dolgo, pa še to se zgodi, ko skoraj ni druge možnosti, kot izhod v sili, ko pravzaprav predstavlja neke vrste rešiteljico stranke, vlade ipd. Pred kratkim sem izjavila, da ženske v politiko delajo izlete, in »požela« upravičeno negodovanje tistih, ki so svoj angažma v politiki vzele resno, zato naj svojo izjavo zdaj bolje pojasnim. Ženske ne delajo v politiko izlete v smislu prijetnega, lagodnega, sproščenega potovanja ali za zabavo. Nisem imela tega v mislih. V mislih sem imela dejstvo, da so z vstopom v polje politike vstopile v polje kot tujke v sociološkem pomenu, kot tiste, ki so od nekod drugod, kot tiste, ki so v to polje prišle kasneje (kot moški), kot tiste, ki jim tam ni mesto, in kot tiste, ki bodo tam nekaj časa ostale, kot bi rekel G. Simmel, in so zato moteče.
Če je ženska v Sloveniji v politiki uspešna, jo je zato treba s tega mesta spodmakniti, ker je preveč nevarna. Če ji ne uspeva najbolje, pa je to še en dokaz, da tja ne sodi. Kot kaže, še vedno radikalno ogroža prvenstvo moškosti in moških v tem polju. Za to so na voljo različna sredstva in kredibilnost ženske je mogoče omadeževati tako v zasebnem kot političnem življenju. To je možno, ker nikoli niso preprosto to, kar v politiki so: poslanke, ministrice, predsednica vlade. Njim sploh vedno nekaj manjka ali pa imajo česa preveč. Ni dobro, če je preveč mlada (kaj le to je?) ali prestara; ne sme biti preveč, pa niti premalo lepa (njen zunanji videz je ves čas pod drobnogledom); ni dobro, če je poročena (to je sicer zaželeno, a partner mora biti tako rekoč neviden) in ima otroke (le kdo bo skrbel zanje?), a tudi če jih nima, je z njo zagotovo kaj narobe. Ženske nasploh, v politiki pa še posebej, ne smejo siliti v ospredje, saj je to simptom »bolne ambicioznosti«. Čakati morajo, da jih kdo kot pridne sive miške opazi in povabi h kandidaturi, nikakor pa ne smejo same načrtno graditi svoje politične kariere.
Isti dan, ko se je zgodil omenjeni kongres, so bile vložene tudi še zadnje kandidatne liste za volitve v evropski parlament. Vloženih je bilo šestnajst list in samo na dveh sta nosilki ženski. Slovenija se je v strukturi sedanjega evropskega parlamenta lahko ponašala s tem, da je po deležu žensk zasedla tretje mesto, takoj za Finsko (62 odstotkov) in Dansko (52 odstotkov), in si ga (s 50 odstotki) delila s Hrvaško, Estonijo in Malto. Tudi ta rezultat je Slovenija sicer dosegla po nekaterih zamenjavah v evropskem parlamentu, in če sklepamo po prvih javnomnenjskih meritvah razpoloženja volilnega telesa, takšnega rezultata z vloženimi kandidatnimi listami skorajda ni mogoče pričakovati. Edini nosilki list, Darja Radić in Violeta Tomić, žal nimata skoraj nikakršnih možnosti za izvolitev, saj sta nosilki list strank (Zares) ali koalicij (Združena levica) s precej šibko volilno podporo. Vse druge stranke so na varna prva mesta (celo tiste, ki nimajo velikih možnosti dobiti sedež) postavile moške (za vsak slučaj?).
Ženska ne more biti prva na listi, četudi se je v prejšnjem mandatu izkazala kot dobra, delavna in učinkovita poslanka, kot je to v primeru kandidatnih list strank SD in SDS. Ženske so na listah praviloma na drugem mestu (na desetih listah) ali celo šele na tretjem (tri kandidatne liste). Vendar pa imata morda zgolj dve z list najmočnejših strank sploh kakršnekoli možnosti biti izvoljeni, pa še to ob zadnjih pretresih na politični sceni ni nujno.
Prvo mesto je torej praviloma rezervirano za moškega. Še vedno velja: on je norma, on je pravilo, ona je odstopanje od te norme, ali: »On je Subjekt, on je Absolutno; ona je Drugi«, kot je zapisala S. de Beauvoir.
Miti o »pravih moških« v politiki
Oba zgoraj na kratko opisana primera utrjujeta mit o politiku. Tako izbira večine delegatov in delegatk kongresa Pozitivne Slovenije kakor tudi strankarskih vratarjev, ki so sestavili kandidatne liste svojih strank za evropske volitve, pokažejo, da je idealni tip politika: pravi moški (heteroseksualni, ne pa kak gej ali metro); srednjih let, še raje malo starejši (kako naj sicer bo oče stranke ali naroda); po možnosti naj že sedaj zaseda kakšno pomembno mesto v politiki (še najraje poslanec evropskega parlamenta ali predsednik stranke); če pa vsega tega nima, mora biti vsaj ambiciozen in si želeti »sanjsko službo«. Druge podobe moškosti so ne-prave in odstopajo od »modela« pravega politika.
Nismo se torej prav dosti odmaknili od stanja, ki je februarja leta 2008 botrovalo izjavi tedanje švedske komisarke Margot Wallstrom, ko je izjavila, da je sita tega, da EU vladajo ozki krogi starejših moških, ki za zaprtimi vrati odločajo o tem, kdo bo imenovan na najvišje politične položaje. Zdi se, da kljub verbalnim strategijam strinjanja o tem, da bi bilo dobro imeti v politiki enako prisotnost obeh spolov, saj da gre za našo skupno stvar in najvišji možni konsenz o skupnem dobrem, v tem polju ne gre pričakovati hitrih in večjih sprememb.
Ko se že zdi, da se je v Sloveniji vendarle kaj premaknilo v smeri enakosti spolov v politiki (50 odstotkov poslank v evropskem parlamentu, 33 odstotkov žensk v državnem zboru, predsednica vlade), se stvari hitro spet postavijo na pravo, staro mesto. Zdi se, kakor da Slovenija koraka po sistemu »korak naprej, dva koraka nazaj« v stare dobre čase.