Stranka SDS ostaja enotna, Janša še naprej njen predsednik in edini relevantni igralec, možna je celo njena (kratkotrajna) okrepitev, čeprav sta rast pa tudi padec podpore SDS zaradi močnih pozitivnih in negativnih čustev, ki jih v javnosti sproža Janša, precej omejena. A je skoraj gotovo, da prvak SDS, če ne bo uspel z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ima po razsodbi višjega sodišča na voljo, tudi v primeru volilne zmage ne bo mogel več sestaviti vlade. Njegova politična moč bo bledela.

V SDS po razkritju odločitve višjega sodišča niso skrivali, da so se nanjo dobro pripravili in da so natančno dodelali strategijo nastopa v javnosti. Tako se je Janša na pravnomočno sodbo najprej oglasil le z nekaj tviti, v ospredje pa je poslal svoje strankarske jurišnike, ki so v en glas poudarjali, da je obsodba plod politično motiviranega procesa z murgelskimi botri v ozadju, da je Janez Janša nedolžen, je junak, ki se mu za nobeno ceno ne bodo odpovedali, SDS pa je enotnejša in močnejša kot kadarkoli doslej.

Na videzu žrtve in heroja je naslednji dan svoj nastop gradil tudi predsednik SDS. Sodni proces v zadevi Patria je povezal z odločitvijo vojaškega sodišča v zadevi JBTZ, torej s časi, ki jih označuje kot zločinski komunistični režim, in poudaril neposredno povezavo med njegovo takratno aretacijo in slovensko pomladjo. Z najavo, da se bo odpovedal alternativnim oblikam prestajanja kazni, je svoje herojstvo poskušal še poudariti. Janša je sicer zlil golido gnojnice na sodstvo, ki da ni vredno spoštovanja, sodnike, ki bi jih bilo treba lustrirati, popljuval je sedanje in prihajajoče politične tekmece... S čimer je zadovoljil tudi najbolj radikalne volilce. V svojem nastopu pa vendarle ni bil toliko agresiven, da bi se iz žrtve spremenil v napadalca oziroma odgnal del manj zagrizenih pristašev. Prav tako Janša in SDS – kljub nekaterim tovrstnim napovedim – tokrat ljudi nista pozvala na ulice in trge. Očitno so ocenili, da bodo imela morebitna tovrstna zbiranja večji učinek, če ne bodo tako jasno strankarsko prepoznavna oziroma če jih bodo prikazovali kot civilnodružbeno pobudo. Drugi razlog pa je bojazen, da na proteste ne bi prišlo toliko ljudi, kot bi bilo za demonstracijo moči prvaka SDS primerno.

Mnogo bolj kot protesti so za Janšo pomembni rezultati na prihodnjih državnozborskih volitvah, zato je na novinarski konferenci ljudi večkrat pozval, naj svoj protest izkažejo na voliščih. Zmaga na parlamentarnih volitvah za prvaka SDS še nikoli ni bila tako pomembna, kot bo tokrat. Z njo si bo skušal vsaj delno zaceliti rane, ki so mu jih zadali protikorupcijska komisija s svojim poročilom in nato koalicijski partnerji, ki so – razen NSi – drug za drugim zapuščali koalicijo. Predvsem pa bo poskušal še dodatno razvrednotiti pravnomočno obsodbo.

Nezaželene skorajšnje volitve

Zato je za SDS še kako pomembno, kdaj bodo državnozborske volitve. Čeprav je Janša večkrat poudaril, da je njihova stranka edina, ki je na volitve in na vodenje države programsko in kadrovsko pripravljena, pa da predčasne volitve že zamujajo, si SDS skorajšnjih parlamentarnih volitev ne želi. Vodilni člani SDS so namreč v preteklih mesecih večkrat ocenjevali, da je bilo njihovo zavzemanje za padec Pahorjeve vlade in takratne predčasne volitve napačna odločitev, saj da bi v primeru »cvrtja« Pahorjeve ministrske ekipe do konca mandata zagotovo zmagali. Te napake v sedanjem mandatu ne želijo ponovili. Še toliko manj pa si tega, da bi bile volitve morda celo še pred poletjem, želijo po sodbi višjega sodišča. Tako vodja poslancev SDS Jože Tanko ni skrival nenaklonjenosti pozivu premierke Bratušek, naj se stranke opredelijo glede možnosti čimprejšnjih predčasnih volitev. Kot cilj hitenja pa ocenil omejitev možnosti, da bi Janez Janša v tem času uspel z izrednimi pravnimi sredstvi, oziroma težnjo političnih nasprotnikov, da se prvaku SDS in stranki prepreči, da bi na volitvah premočno zmagala.

Po mnenju pravnih strokovnjakov bi lahko vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti, če bi z delom pohitelo, odločilo v nekaj mesecih, v približno enakem času bi lahko o ustavni pritožbi odločilo tudi ustavno sodišče. To bi torej pomenilo, da bi lahko bila odločitev omenjenih sodišč do volitev, če bi bile te konec septembra, že znana. Na odločitev evropskega sodišča za človekove pravice pa do tedaj Janša ne more računati, saj njihovo odločanje traja več let (v primeru Mladine na primer štiri leta). Očitno Janša glavnega zaveznika vidi v ustavnem sodišču. »Če ta sodba ne bo v pravniškem smislu vodotesna, bo narejena huda škoda,« je nedavno v oddaji Tarča na TVS dejal ustavni sodnik Ernest Petrič in s to izjavo očitno dopustil bolj in manj vodotesne sodbe.

Pravni strokovnjaki so sicer enotni, da Janša tudi kot pravnomočni obsojenec na volitvah lahko kandidira, različne pa so njihove razlage, ali lahko poslanski mandat tudi nastopi. Medtem ko nekateri menijo, da za to ne obstajajo nobene pravne omejitve, drugi izpostavljajo člen zakona o poslancih, po katerem poslancu mandat preneha, če je s pravnomočno sodbo obsojen na več kot polletno nepogojno zaporno kazen. Zato bi po njihovem prepričanju moral Janši mandat takoj po potrditvi prenehati. Tretji opozarjajo, da zakon dopušča izjemo, po kateri pravnomočno obsojenemu poslancu mandat lahko tudi ne preneha, če tako sklene državni zbor. Vendar pa je bila tovrstna izjema ob pripravi zakona mišljena predvsem za kazniva dejanja v zvezi z varnostjo v prometu in je malo verjetno, da bi se poslanci zanjo odločili v primeru Janeza Janše.

Pregrešno razmišljanje o prihodnosti

Vsekakor pa Janez Janša ostaja na čelu SDS. Na vprašanje, kako namerava v prihodnosti voditi stranko (ali vlado), odgovarja, da se tisti, ki misli, da je SDS samo Janez Janša, moti. A tudi to, da kljub pravnomočni obsodbi na ponedeljkovem izvršilnem odboru stranke nihče od navzočih ni niti omenil možnosti zamenjave predsednika SDS, te njegove besede postavlja pod vprašaj. Da o odhodu Janše nihče v stranki ne razmišlja, preseneča celo nekatere naše sogovornike iz SDS. Kot razlog za svoj molk pa navajajo, da se v tem trenutku »ne spodobi biti krvoločen«, pa da bi menjava prvega moža v letu trojih volitev škodovala stranki. Poleg tega pričakujejo, da bo zaradi pravnomočne obsodbe vsaj na kratki rok podpora SDS še zrasla.

Razlage zunanjih poznavalcev razmer v SDS so drugačne. »Stranka je povsem radikalizirana, vzdušje v njej je policijsko,« ocenjuje eden od naših sogovornikov. »Janšo so naredili za heroja, iz njega delajo kult osebnosti. Kdorkoli v stranki bi šel proti njemu, bi bil politično mrtev. To, da je lahko član stranke kaznovan že za povsem nedolžen stavek, ki predsedniku stranke ni po godu, kažejo na primer znotrajstrankarske kritike izjave evropske poslanke Romane Jordan na eni od televizij, da si v stranki želi več pogovora o različnih možnostih za prihodnost. Oziroma njena neuvrstitev na listo za evropske volitve, potem ko je na posvetu stranke razmišljala, da bi bilo dobro, če bi zaradi nepredvidljivosti sodstva Janša določil svojega namestnika.

Da bi pravnomočno obsojeni predsednik lahko ostal na čelu katere od drugih parlamentarnih strank razen SDS (in morda še Jankovićeve PS), si je težko predstavljati. Prvak SLS Franc Bogovič trdi, da bi sam gotovo odstopil, in spominja, da so se v stranki zaradi precej manj obremenjujočih zadev že marsikomu zahvalili za sodelovanje. »Saj ne moreš biti predstavnik ljudstva, če si pravnomočno obsojen,« pravi. Predsednica NSi Ljudmila Novak pa na vprašanje, ali bi v primeru pravnomočne obsodbe odstopila, odgovarja: »Mene bi članstvo že ob sumu samo odstavilo.«

Razlika tudi med strankami na desnici je torej očitna. Lahko pa v SDS kakšno razpoko povzroči rezultat državnozborskih volitev. In to ne le v primeru poraza, temveč tudi v primeru zmage. Če bi SDS na parlamentarnih volitvah doživela že tretji zaporedni poraz, bi tudi teorije zarote pri nekaterih članih težko preglasile nezadovoljstvo. Tudi v primeru zmage pa – čeprav bi prevladalo pravno mnenje, da pravnomočna obsodba ni ovira za zasedbo premierskega mesta – Janša vlade skoraj gotovo ne bo mogel voditi. Da bi SDS na volitvah dobila absolutno večino, ni mogoče. Prav tako pa se zdi neverjetno, da bi njenemu pravnomočno obsojenemu predsedniku uspelo najti koalicijske partnerje za svojo vlado.

Poleg tega si je težko predstavljati, kako bi na primer predsedniki vlad na evropskem svetu v Bruslju v svojih vrstah sprejeli pravnomočno obsojenega premierja. Največja evropska politična skupina, Evropska ljudska stranka (EPP), je sicer po prvostopenjski sodbi v zadevi Patria sprejela resolucijo v podporo Janši, ki pa so jo nekateri naši bruseljski sogovorniki razumeli predvsem kot težnjo, naj se s sodnimi postopki proti Janši pohiti in naj bo sojenje pošteno. Vodja poslanske skupine EPP Joseph Daul je na srečanju z novinarji v začetku aprila na vprašanje, kakšne posledice bi za evropske volitve imela obsodba Janeza Janše, dejal, da je sodbo in sodišče treba sprejeti in spoštovati. »Sodišče je sodišče. Vsakdo mora odgovarjati za svoja dejanja,« je poudaril. Ta teden se je evropska ljudska stranka zavila v molk. Kot poudarjajo poznavalci bruseljskega parketa, je EPP pragmatična. Dokler so zadeve še kolikor toliko odprte, svoje člane odločno zagovarja. Ko so zadeve pravnomočne, jih ne komentirajo, lahko pa ravnanje politika tudi obsodijo. Nekateri se ob tem sprašujejo, ali odločitev kandidata za prvega moža evropske komisije iz vrst EPP Jean-Clauda Junckerja, da na turneji po članicah EU pred evropskimi volitvami Slovenije (poleg nekaterih drugih držav) ne bo obiskal, vendarle ni bila vsaj nekoliko povezana z obremenjenostjo predsednika največje članice EPP iz Slovenije z zadevo Patria.

V škripcih

V primeru, da SDS na volitvah zmaga, torej Janši ostajata dve možnosti. Tako kot ob padcu njegove vlade pred letom dni lahko ne pristane na to, da bi premiersko mesto zasedel kdo drug iz vrst SDS. To pa bi pomenilo, da bi ponovno omogočil levo vlado, le da bi bilo tokrat nezadovoljstvo v strankinih vrstah zaradi izgubljenih (osebnih) priložnosti vsekakor večje. Če bo na čelo vlade postavil nekoga drugega iz vrst SDS, navdušenje nad njegovo izbiro v stranki gotovo ne bo povsem enotno. Prav tako je malo možnosti, da se izbranec po pridobitvi politične moči, tudi če bo na premiersko mesto postavljen kot Janševa marioneta, ne bi začel vsaj nekoliko osamosvajati in bi torej prišlo do brisanja popolnega enačaja med SDS in Janezom Janšo.

Zaradi ugotovitve protikorupcijske komisije o neznanem izvoru pomembnega dela Janševega premoženja so vlado predsednika SDS pred dobrim letom dni zapustili vsi koalicijski partnerji razen NSi. Sodeč po kasneje ohlajenih odnosih in tudi po nekaterih izjavah, bi po prihodnjih parlamentarnih volitvah tudi stranka Ljudmile Novak v Janševo vlado težko vstopila. Po sodbi višjega sodišča še toliko težje. A tega Novakova povsem jasno ne pove in po kratkotrajnem osamosvajanju NSi izpod okrilja SDS spet poudarja predvsem programsko sorodnost obeh strank. Glavni razlog za takšno previdnost je, da je pomembnemu delu volilcev NSi Janša. Zato prvak SDS igra tudi na njihova čustva in je na torkovi tiskovni konferenci na primer omenjal božje zapovedi, veliko časa pa posvetil povojnim pobojem...

Vodstvo NSi je očitno ocenilo, da bi zaostrovanje z Janšo v trenutku, ko večina na desnici vidi v njem žrtev komunističnih zarot, pripeljalo do osipa njihovih volilcev. Pa tudi do odhoda dela članstva (morda celo koga iz vodstva stranke), ki v Janši še vedno prepoznava ikono pomladne opcije oziroma edinega, ki je sposoben voditi desnico. Bolj kritičen nastop NSi pa bi gotovo zbudil tudi Janševo maščevanje oziroma (nadaljnje) označevanje NSi kot stranke blizu Murglam in kot levičarsko izpostavo. Pravnomočna obsodba Janše je torej na krajši rok za NSi prej kot naravna priložnost, da se stranka okrepi, nevarnost, da del podpore izgubi. Zaradi Janševe nadaljnje selitve proti skrajnemu desnemu robu slovenskega političnega prostora pa je vendarle tudi priložnost, da se NSi pomakne k obsežnejšemu desnosredinskemu volilnemu telesu. K čemur lahko prispeva tudi skupni nastop s SLS na evropskih volitvah. Oblikovanje skupne liste je, potem ko sta se stranki pred štirinajstimi leti popolnoma sprti razšli, nedvomno velik korak, ki ga bosta pred državnozborskimi volitvami po vsej verjetnosti nadaljevali z oblikovanjem predvolilne koalicije. Pogoj za njun večji preboj pa bi bil, da bi ob umirjeni in povezovalni politiki izgradili tudi politika, v katerem bi javnost lahko prepoznala liderja, ki bi bil v prihodnosti sposoben voditi vlado.

Za politično širše koalicije

Razlogov za bojazen, da bi se njihovi volilci po sodbi višjega sodišča obrnili k Janši, je v SLS bistveno manj kot v NSi. Volilci ljudske stranke, še v večji meri pa njihovi člani, so namreč Janezu Janši precej nenaklonjeni. Tako v SLS jasno zavračajo možnost, da bi vstopili v vlado, ki bi jo vodil prvak SDS. »Zaradi razlogov, ki so bili manj obremenjujoči, smo 8. januarja šli iz Janševe vlade. Po pravnomočni sodbi je še toliko manj možnosti, da bi bil prvak SDS predsednik vlade. Potem bi se pa res morali vprašati, v kakšni državi živimo,« pravi prvi mož SLS Franc Bogovič. Ki se zavzema tudi za preseganje prakse zadnjega desetletja, ko so bile koalicije oblikovane iz strank enega samega političnega pola: »Tudi v Sloveniji bomo morali razmišljati o širših koalicijah po vzoru Nemčije in Avstrije, kjer se iščejo kredibilni politični partnerji tudi na drugem političnem polu,« poudarja.

Tako v NSi kot v SLS pa ne zavračajo možnosti sodelovanja v vladi, ki bi jo vodil kdo drug iz vrst SDS, tudi če bo Janša ostal predsednik stranke. »Mi se s tem, kdo bo predsednik SDS, ne mislimo ukvarjati, prav tako pa ne bomo dopustili, da bi drugi urejali stvari pri nas,« poudarja Bogovič in opozarja na sorodnost programa SLS in SDS. Pričakuje pa, da bodo zadnji dogodki vendarle pripeljali do tega, da se bodo začela politična razmerja v Sloveniji spreminjati. » Kakšen bo tempo oziroma ali se bo to odrazilo že na prihodnjih volitvah, bomo videli. Mislim pa, da bo počasi prišlo do tega, da Slovenke in Slovenci ne bomo več mogli biti ujetniki posameznikov, ki nimajo prav sestavljenih stvari, čemur smo sedaj priče tako na desnici kot na levici. Pričakujem, da je to začetek velikih sprememb,« napoveduje Bogovič.